Župan Ljubljane Zoran Jankovič je včeraj na tiskovni konferenci s predstavniki podjetij Wolt in Glovo vpeljal novo, samo za Ljubljano značilno politiko: obiskovalci najlepšega mesta na svetu bodo lahko k seznamu dejavnosti v mestnemu centru dodali še ovajanje dostavljalcev hrane. Ti naj bi namreč na ukaz župana od zdaj na hrbtih nosili številke, s čimer bi jih mimoidoči lahko identificirali in v primeru moteče vožnje prijavili njihovim šefom. Petičnim obiskovalcem mestnega jedra se bodo uresničile sanje – vsak se bo lahko igral policaja, ki z radarjem lovi hitre voznike. Šefi dostavljalskih firm pa bodo dobili v roke še en vzvod za nadziranje in sankcioniranje svojih delavcev… pardon, partnerjev.
V čem je pravzaprav problem? Župan Jankovič je medijem naslikal stanje, v katerem poteka pravi vojaški teror in izživljanje dostavljalcev nad meščani. “Dostavljalci so s prehitro vožnjo največji problem v mestnem jedru”, “Tam jim je bolj zanimivo voziti med ljudmi in pokazati svojo moč…” In če drži, da je center Ljubljane poln dirkačev v modrih in rumenih opravah, je naravnost absurdno trditi, da ti dirjajo zaradi nekakšne objestnosti ali celo izživljanja nad pešci. Vsak dostavljalec je v času opravljanja dela namreč plačal že ogromno kazni za neprimerno vožnjo ali napačno parkiranje, vsak od njih je že bil v nesreči in se poškodoval med dostavo. Če kdo, potem oni najbolj poznajo nevarnosti drvenja po mestu! Ali res kdo verjame, da to počnejo iz gole objestnosti?
Kot je v nedavnem zapisu za Tukaj smo razložil eden izmed dostavljalcev (ki nima nikakršnega veselja do hitre vožnje), je drvenje poklicna nujnost. Naročil je malo, saj podjetja ves čas zaposlujejo nove kurirje, ki se morajo med sabo grebsti za vse manj dostav. Tarife za dostavo so nizke, pričakovanja strank in podjetij so zahtevna, stroški dostavljalcev pa so ogromni. Ti morajo namreč pokriti stroške s.p.-ja, amortizacijo vozil, bencin, hrano, davke in vse ostalo. Pri tem nimajo kritega ne nezgodnega zavarovanja, ne bolniške, ne dopusta, ne regresa… Hitro si izračunaš, da z vožnjo po pravilih ne boš naredil niti blizu števila dostav, ki jih potrebuješ za minimalno plačo. Povedano drugače: Wolt in Glovo sta vzpostavila sistem, ki sili dostavljalce v nori tempo. Za posledice pa odgovarjajo delavci – najprej s svojimi plačami in telesi, zdaj tudi z javnim ponižanjem, šikaniranjem, nadzorom in grožnjo odpovedi.
Župana seveda to ne zanima. Kot nič kolikokrat do zdaj je pokazal nerazumevanje in prezir do delavcev, ki v njegovem najlepšem mestu ustvarjajo profite. Smo pozabili, v kakšnih alarmantnih razmerah je bila grajena dvorana Stožice? Ali kako se je posmehoval gradbenim delavcem v neznosni vročini, češ da naj grejo delati drugam, če jim ni prav? Svojo tradicijo nadaljuje tudi zdaj – na vprašanje, kako komentira slabe delovne pogoje dostavljalcev je odgovoril: “Če govorimo o tej vrsti dela … tisti, ki oceni, da ni dovolj plačan, gre lahko delat kot natakar. Urne postavke so se v zadnjem času izjemno dvignile.” Kot da bi bili vsi dostavljalci zgolj študenti, ki popoldne malo delajo za počitniško žepnino, ne pa delavci katerih življenja (in v primeru tujcev tudi možnost bivanja v Sloveniji) so v celoti pogojeni z ohlapnimi dostavljalskimi pogodbami. Zdaj te pogodbe postajajo še bolj ohlapne.
Kako točno si župan predstavlja, da naj bi deloval ta novi red, v katerem prebivalci Ljubljane lahko en drugega ovajamo šefom med opravljanjem služb? Pooblastilo za popisovanje ljudi in pisanje kazni ima policija, po novem tudi (vse objestnejše) redarstvo. Sprehajalci mestnega jedra ga nimamo. Zanima nas torej, kako lahko navajanje številke dostavljalca s strani naključnega mimoidočega, ki ne razpolaga z nobenimi dokazi o kršitvi, postane podlaga za sankcioniranje ali celo odpustitev delavca? Kako se delavec pred takimi obtožbami brani? Kdo garantira, da ga naprimer ni ovadil nekdo iz objestnosti, nezadovoljen naročnik, ali rasist, ki hoče zagreniti dan temnopoltemu dostavljalcu? Človek bi rekel: saj ima delavec formalno-pravno možnost obrambe pred odpustitvijo… a kaj ko Woltovci in Glovovci niso zaposleni, ampak le “partnerji”, ki jim lahko šefi brez pravnih posledic iz danes na jutri prekinejo pogodbe.
Ne le, da je Slovenija dopustila vdor takšnih sramotnih zaposlitvenih praks, da je omogočila mednarodnim korporacijam popolnoma degradirati priborjene delavske standarde in jim dovolila kolonizacijo mestnih središč – zdaj bodo posledice te sramotne “digitalizacije Slovenije” plačevali delavci. Kot so dobro opozorili na Delavska Svetovalnica, še vedno čakamo na dan, ko bodo naši oblastniki nalepili številke na delodajalce, da bomo lažje lovili izkoriščevalce.
Če pa se že pogovarjamo o “neznosnih razmerah v centru Ljubljane”, bi nas večina prebivalcev mesta prej kot norenje dostavljalcev kot glavni problem Ljubljane navedla noro rast cen, nedostopna stanovanja in popolno okupacijo mesta s strani turistov. Dostavljalci niso nikakršni objestni vdiralci, ampak so prebivalci nove Jankovićeve Ljubljane, ki se v njej borijo za preživetje.
Ker v Ambasadi Rog dnevno spremljamo težave naših članov dostavljalcev, ki jih te odločitve resno prizadanejo, sopodpisujemo javno pismo – Mladi plus, ZSSS, Sindikat delavcev prometa in zvez Slovenije, Sindikat delavcev gostinstva in turizma Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije, Sindikat Glosa, Svobodni sindikat Slovenije, Danes je nov dan, Avanta Largo.
Javno pismo: https://www.mladina.si/…/stranke-hocejo-hitro-dostavo…/
vir foto: Blaž Marolt, N1
Leave a Reply