Prihajam iz Teherana, v Slovenijo sem prišel kot prosilec za azil. Rad bi vam povedal zgodbo o situaciji v Iranu in zakaj sem moral postati begunec.
V Iranu imamo diktaturo in prav nobene svobode. Kot primer zatiranja, ki ga doživljamo, vam lahko opišem primer, ki se je zgodil nedavno nazaj. V Iranu imamo nekaj, čemur se reče moralna policija. Prav ste slišali. Moralna policija preganja ljudi, ki ne upoštevajo strogih vladnih moralnih pravil. In septembra 2022 je moralna policija aretirala mlado žensko, ker se ji je izpod rute videlo preveč las. Ime ji je bilo Mahsa Amini, stara je bila 22 let. Brutalno so jo pretepli in nekaj minut za tem je umrla. Oblasti so rekle, da zaradi zastoja srca, a vsi vemo da zato, ker je bila močno pretepena. A Mahsa ni bila prva oseba, ki je umrla v rokah iranskih oblasti. Na tisoče in tisoče ljudi je bilo ubitih ali mučenih iz strani te diktature. Isto bi se lahko pripetilo tudi meni, a sem imel to srečo, da sem pravočasni zbežal proč.
Ko so ljudje izvedeli, kaj se je zgodilo z Mahso Amini, so se v množicah zgrnili na ulice. Ženske so si iz glav trgale rute in jih zažigale, v znak upora so si rezale lase. Sledili so jim tudi mnogi moški, ki so si prav tako pobrili glave. Pričela se je velika revolucija. Policija in pripadniki tajnih obveščevalnih služb so se spravili nad protestnike, saj jim ni mar za smrt Mahse, ni jim mar za nikogar, ki je bil ubit od režima. Mnogo izmed protestnikov je bilo pretepenih ali ubitih. Toda ljudje se niso prestrašili, še naprej se po vseh mestih v Iranu borijo za svobodo. Proteste podpirajo tudi mnogi glasbeniki, športniki in organizacije, ki se borijo za človekove pravice.
Toda ena stvar me je pustila razočaranega. Skoraj nobena izmed evropskih držav se ni opredelila do situacije, ki je nastala v Iranu. Ni jim mar in niti ne govorijo o tem. To je zame veliko vprašanje, zakaj ne, a mislim, da poznam odgovor. Te države z Iranskim režimom dobro trgujejo in imajo dragocene poslovne in politične vezi. Olje in podobno. Macron, predsednik Francije, se je pred kratkim prav prijetno pogovoril z iranskim predsednikom Ebrahimom Raisijem. Seveda se mu iz takšnih ali drugačnih razlogov noče zameriti, a prav Raisi je kriv za mnogo žrtev, ki so padle na iranskih ulicah. Tudi slovenska vlada ni podala nobene izjave glede Mahsine smrti ali glede protestov, ki že več dni besnijo po naših mestih.
Naj povem, da imajo iranska policija in obveščevalne službe orožje in mnoge druge pripomočke za mučenje ljudi, s katerimi se borijo proti protestnikom. Protestniki imajo samo svoja telesa. Še mnogo žrtev bo padlo. A če so se pripravljeni s svojimi golimi rokami zoprstaviti oboroženim silam režima, potem lahko vemo, da je njihov boj nujen in da nimajo več ničesar za izgubiti.
Mi, ki smo pred vsem tem pobegnili, lahko storimo samo to, da organiziramo shode za podporo protestnikom v Iranu. Da protestiramo pred iranskimi ambasadami. Da ozaveščamo. Kaj več ne moremo storiti in to je zelo boleče. Boleče pa je tudi to, da moramo znova in znova Ministrstvu za notranje zadeve in sodiščem dokazovati, da Iran ni varna država. Iranci zelo težko dobimo azil, ker pri nas ni vojne. Res ni vojne. Si pa lahko ubit, če kaj rečeš proti vladi ali če je tvoje naglavno pokrivalo malo postrani.
X
Leave a Reply