Pred približno štirimi leti je Slovenija začela svoj lov na tihotapce. Najbrž jih je lovila že prej, ampak takrat so slovenske zapore preplavili ljudje, ki so bili obtoženi tihotapstva. Mislim, da je Slovenija želela pokazati, da pomaga Evropski uniji, da vestno izpolnjuje ukaze, ki so ji ukazani iz strani velikih držav, ker je mejna država schengenskega območja.
Kar so začeli delati je, da ko zajamejo skupino beguncev, ki pride čez mejo, vedno enega izmed njih določijo, da je tihotapec. Ponavadi ta človek ni tihotapec, ampak le eden izmed beguncev, ki beži pred vojno ali revščino in si je v Evropi želel ustvariti boljše življenje. In kako jih spravijo v zapor? Tako, da policisti ostalim iz skupine zagrozijo, da če ne bodo na sodišču pričali, da je ta oseba tihotapec, jih bodo poslali nazaj na Hrvaško ali v Bosno ali celo v domačo državo. Ljudje se seveda tega prestrašijo in pričajo. Nato jih izpustijo in vsi po vrsti zaradi strahu pred nadaljnjimi grožnjami policije zbežijo iz Slovenije. Tudi če se sodniku kasneje zdi, da ni dovolj dokazov za obsodbo, teh prič ni več na voljo za ponovno zaslišanje, zato obvelja njihova prva beseda in osumljenec gre v zapor za več let.
Ne obsojam teh ljudi, ki pričajo po krivem in s tem uničijo življenje nekomu drugemu. Prestrašeni so in utrujeni. Ravno so prišli iz gozda, pa katerem so hodili več dni, najbrž so tudi lačni in verjetno so se po tej poti podali že mnogokrat. Nihče noče biti deportiran nazaj v Bosno in iti še enkrat čez vse to. Za zapisnik povejo, kar jim ukažejo policisti, samo da se rešijo pred deportacijo. Morda si mislijo tudi, da če bodo vrnjeni in bodo poizkusili znova, bodo naslednjič sami osumljeni tihotapstva.
Toda njihovi sopotniki končajo za rešetkami za minimalno tri leta. Slovenija pa se pohvali Evropski uniji: “Poglejte, ulovili smo tihotapca. Smo dobri varuhi meje.”
Ljudje, ki so torej nič drugega kot begunci, ki bežijo na varno, se tako znajdejo v zaporu. Tam so nastanjeni skupaj s pravimi kriminalci. Z dilerji, mafijci, morilci. V tuji državi so, ne govorijo jezika, ne poznajo nikogar in nimajo nobenega denarja. Raje niti pomislim ne, kako jim mora biti v taki situaciji. Izgubijo po več let svojega življenja samo zato, da Slovenija lahko pokaže Evropski uniji, da svojo vlogo branitelja meje jemlje resno.
Tihotapcev v slovenskih zaporih je okoli tisoč, beguncev v azilnem domu pa okoli tristo. Pa kdo je tu nor? Kako si ti ljudje na položajih, ki se grejo vojno proti tihotapstvu, predstavljajo to dejavnost? Da en begunec najame tri tihotapce, da ga peljejo čez mejo? Eden mu kuha, drugi mu masira noge, tretji pa ga nosi na ramenih, če postane utrujen? Kako je lahko številka tihotapcev trikrat večja od števila beguncev v azilnem domu?
Seveda obstajajo pravi tihotapci. Tihotapci so potrebni, ker so meje zaprte. In to je mafija. Zaprte meje in policijska kontrola ustvarjajo ogromne dobičke za to mafijo. Ampak te mafije policija nikoli ne odkrije. In to z zelo dobrim razlogom. Če bi se spustili v razkrivanje prave tihotapske mreže, bi namreč v njej naleteli tudi na mnogo policistov in celo politikov. Zato še nikoli niso prišli na sled velikim ribam. Aretirajo samo male ribe, ki jih mafijski šefi pošljejo na teren. Nepomembne žrtve so to, majhna škoda, če jih ujamejo. Včasih so to begunci, ki pristanejo, da bodo po navodilih peljali čez mejo kako skupino samo zato, da sami ne rabijo plačati te poti. Ker pač nimajo denarja. Torej so najrevnejši izmed beguncev. Kdaj drugič so to ljudje, ki jih je azilni sistem odvrgel na cesto, brez delovnega dovoljenja in socialnih pravic. Ponovno največji reveži, ki nimajo druge izbire. Taki ‘pravi’ tihotapci pristanejo v zaporu. Za nekaj evrov tvegajo svojo svobodo. Ampak to zato, ker je teh nekaj evrov edino, s čimer si bodo lahko kupili kruh. Težko bi rekel, da so svobodno izbrali takšno pot. Ko izbiraš med kruhom in lakoto, to ni zares izbira.
Ta situacija me spominja na poročanje Aljazeere, na katerega sem naletel pred časom. V Grčiji imajo obmejno policijo, ki predira čolne, ki prevažajo ljudi iz Turčije na grško obalo. Ko čolne predrejo, prisilijo ljudi, da plavajo nazaj proti Turčiji. Veliko ljudi zaradi tega umre v morju. Izkazalo se je, da so ti komandosi, ki predirajo čolne in potiskajo ljudi v morje, pravzaprav tudi sami begunci, eni Sirci, drugi recimo Afganistanci, in nikomur ni bilo jasno, zakaj to počnejo. Kasneje so uspeli pridobiti pričevanja nekaterih komandosov, ki so povedali, da jih je grška obalna straža ujela, ko so prispeli na kopno in jim dala na izbiro dve možnosti: ena je, da gredo v zapor za 25 let, druga pa, da sto dni delajo za njih in predirajo čolne. Seveda so mnogi izbrali prediranje čolnov. A po stotih dneh jim grška vlada ni podelila azila ali kakega drugega dovoljenja za bivanje, kot nagrado za njihovo delo biriča, ampak so jim izdali papir z izgonom iz države. Vsi so pobegnili naprej in zaradi sramu in strahu nikoli spregovorili o svoji izkušnji.
To me spominja tudi na zgodbo, ki sem jo napisal že pred časom in sem jo poimenoval: “Slovenska vlada ustvarja kriminalce”. V njej sem govoril o ljudeh, ki jim Slovenija ne podeli azila. Najprej jih zapre za nekaj mesecev v Center za tujce v Postojni, potem pa jih vrže na ulico, brez delovnega dovoljenja, sobe, denarne pomoči. Hkrati jim izda papir, da ne smejo zapustiti države. Potem pa policija pridno preži na njih in čaka, kdaj bodo tako obupani in lačni, da se bodo podali v kriminal, da jih lahko odpelje v zapor in tako spet odstrani iz ulice.
Kar hočem povedati je, da skoraj nihče ne bi izbral kriminala, če bi imel na voljo drugo možnost.
Naj se vrnem k majhnim državam na robu Evropske unije, ki slepo poslušajo ukaze velikih držav. Poleg Slovenije je isto počela tudi Hrvaška. Še bolj okrutno. Begunce na poti so hrvaški policisti tepli, jih oropali denarja in vrednih stvari in jih znova in znova pošiljali nazaj v Bosno. Najrazličnejše evropske komisije so Hrvaški navidezno žugale s prstom, da kršijo človekove pravice, zaustavile pa niso nobene od teh praks, za nagrado pa bo Hrvaška sprejeta v Schengensko območje. Človek bi se vprašal: “Pa kako? Saj so kršili človekove pravice! Saj so mučili ljudi!” Seveda, seveda so to počeli. Po navodilu Evropske unije. Pridni so bili. Pokazali so, da so tudi oni lahko varuhi meje. Pridno so nadzirali pretok delovne sile v Evropo. In pomagali, da cena nas delavcev ostaja nizka. Tako kot to počne Slovenija. Filtrira delavce, malo za v Nemčijo, malo za v Italijo. Pred tem pa jim stre ponos in duha.
Ampak življenja nas beguncev niso igra!!! Nobeno življenje ni igra!
Slovenija sledi navodilom velikih držav kot pes sledi svojemu lastniku. Sprašujem vas: ali imate lastnika ali imate svojo državo? Ko Nemčija reče: “Odprite meje!”, odprete meje. Ko Nemčija reče: “Zaprite meje!”, zaprete meje. Ali niste samostojna država? Hvalite se, da ste v drugi svetovni vojni premagali Hitlerja. Ampak ga niste! Majhno nemško mesto ste!
Moj prijatelj iz Gane je pred kratkim na dogodku, ki smo ga imeli o Centru za tujce, povedal: “Nihče ni predvidel, kaj se bo zgodilo v Ukrajini. Še nekaj dni pred vojno noben Ukrajinec ni niti sanjal o tem, da bo moral zapustiti svoj dom. Bog ne daj, da se to kdaj zgodi Sloveniji, ampak kar želim povedati je, da se lahko zgodi tudi nepredstavljivo. Morda boste morali nekega dne tudi vi zapustiti svojo hišo in zbežati pred vojno. Ali bi radi, da vas takrat policisti nekih drugih držav tepejo, vas ponižujejo, vam s škornjem stojijo na glavi? Vas zaprejo v deportacijske centre ali v zapor, ker ste morda svojim prijateljem ali družini pomagali prebežati na drugo stran? Nihče ne bi rad, da se ga tako obravnava. Zato bodite dobri z nami, ker smo vaši soljudje. To, kar se dogaja nam, se bo nekoč lahko zgodilo tudi vam. Ne želim, da se vam zgodi isto. Naj se vam zgodi dobro. Odprte roke in varen pristan. Ne pa nasilje in noga za vratom.”
V Sloveniji se beguncem dogaja prav tisto, česar si ne bi nihče želel. Tisti, ki jih policija določi za tihotapce, se strpa v zapor. A veste, kam odpeljejo vse tiste, ki jih ne obtožijo, da so tihotapci? V Center za tujce v Postojni. Ki je tudi zapor. Ta zapor ni za kriminalce, ampak za vse ostale. Zapor, zapor, zapor. In to samo zato, ker iščemo svobodo.
Ko to pišem, sem se spomnil nekega videa, ki sem ga pred časom videl na internetu. Video prikazuje brezdomca, ki ima psa in skupaj spita na pločniku. Do njiju pridejo ljudje iz neke organizacije za zaščito živali. Vzamejo psa in brezdomcu povejo, da je to mučenje, da ima psa na cesti in da si pes zasluži topel in varen dom. Psa odpeljejo v zavetišče, brezdomca pa pustijo na cesti. Sam imam zelo rad živali in se strinjam, da potrebujejo dom. Ampak tudi človek potrebuje dom. Včasih se mi zdi, da so zapori zavetišča za nas. Begunce. Tujce. Da nas nekam umaknejo pred pogledi. Kakšno slabo rešitev si je ta Evropska unija izmislila za nas.
Vse skupaj je absurdno. Pravijo, da se nas bojijo in da nas nočejo. Ker smo tujci. A novi britanski premier je rjav, hindujec, njegovi stari starši so bili migrantje iz Pakistana in Indije. Britanci ga imajo radi, on pa ne mara migrantov. Čeprav je tudi njegova žena migrantka. Ampak njegova žena je zelo bogata. Tudi on je zelo bogat. Denar ne pozna rasizma. Rasizem je samo za nas reveže. Rad bi, da ljudje to razumejo.
Za konec vas naprošam, da delite mojo zgodbo. Hočem, da jo preberejo vsi. Policija. Ministrstvo. Vlada. Hočem, da jo prebere čim več ljudi, da bodo razumeli in da bomo lahko skupaj zahtevali od pristojnih, da se preneha s to nesmiselno vojno proti tihotapcem, naj se neha zapirati nedolžne ljudi, naj se neha zapirati majhne ribe, ki so bili v tihotapstvo prisiljeni z lakoto, naj se vse tujce, ki so na tak način pristali za zapahi, nemudoma izpusti. Naj se preneha zapirati begunce v Center za tujce, naj se omogoči varen prihod ljudi, naj se jim omogoči dostojno življenje. Če želi vlada zapirati kriminalce, naj zapira prave kriminalce, to so šefi podjetij, v katerih delamo in ki nas imajo za sužnje. In naj Slovenija preneha biti evropski pes, ki služi svojemu nemškemu gospodarju in naj samostojno presodi, ali se ji splača imeti toliko ljudi zaprtih in ponižanih, ali ne bi bilo mogoče bolje, če bi si skupaj, državljani in prišleki, prizadevali za boljše življenjske pogoje.
Naiem Ibrahim, Palestina
Leave a Reply