Jezik je pomemben

Jezik je pomemben.

Seveda. Jezik je pomemben. Jezik je ključni faktor integracije – pokazatelj, da se tujec sploh želi vključiti v novo okolje.

Te besede smo poslušali od Janše in Hojsa, pod katerim so spremenili zakon o tujcih in uvedli vrsto pogojevanj za osnovne preživetvene dobrine/pravice z znanjem jezika. Če kot tujec ne opraviš izpita iz slovenščine, se ne moreš prijaviti na Zavod za zaposlovanje in ne moreš prejemati socialne podpore ali prek zavoda iskati službe. Če kot begunec ne opraviš izpita iz slovenščine, se ti po enem letu ukine košarica pravic (do kakršne koli finančne pomoči za začetno vključevanje v družbo, kot je pomoč za najem stanovanja). Če kot žena migranstkega delavca ne opraviš izpita, lahko pomahaš svojemu možu, potočiš solzo in se vrneš nazaj domov.

Vse to je bilo sprejeto pod retoriko, da tujci izkoriščajo Slovenijo. Pridejo sem, se okoriščajo s socialnimi transferji, šolstvom, zdravstvom, v zameno pa ne znajo niti sklanjati in pravilno uporabljati dvojine. Integrirali jih je treba, če ne zlepa, pa zgrda! In kdor se ne misli ukloniti tem represivnim spodbudam, naj spakira in gre.

Rezultate tega fašističnega zakona smo lahko videli kmalu po tem, ko je novela zakona stopila v veljavo. Mati samohranilka treh otrok iz Sirije je bila izbrisana iz Zavoda za zaposlovanje, s tem pa ob socialno pomoč in kljub vsemu vloženemu trudu in mnogim uram učne pomoči je bila na izpitu kar trikrat neuspešna.

Begunec iz ene od afriških držav, ki tukaj živi že osem let in zelo lepo govori jezik, je zamudil rok za izpit (saj je v tem času namreč delal) in ko se mu je pogodba iztekla, ni bilo nobene poti več, da bi se lahko prijavil v register aktivnih iskalcev zaposlitve na Zavodu. Brez tega tudi izpita ne more več opravljati, saj je le Zavod tisti, ki mu lahko izda potrdilo o tem, da lahko opravlja zgolj ustni del izpita (kar bi mu zaradi nizke stopnje izobrazbe moralo sicer pripadati). Ker mu zaradi tega ne pripada socialna denarna pomoč, je prisiljen poprijeti za vsako najbolj podplačano izkoriščevalsko delo, ki mu pride pod roke. Uničuje svoje zdravje. Uničuje svoje veselje do življenja v Sloveniji.

Skratka, fašistični zakon, ki (nezaželjene, tuje) ljudi potiska na cesto oziroma v roke izkoriščevalskemu kapitalu. Kdo tu koga izkorišča?

Vlada se je zamenjala. Ni več Janše in Hojsa. Obljubljena je bila nova era v odnosu do tujcev.

Toda ne. Tudi nova vlada se oklepa najbolj radikalnih posegov Janševe ere. Zakon, ki je bil pod Hojsom sprejet z namenom izgona parazitskih tujcev, levoliberalna vlada zdaj ohranja v imenu emancipacije migranstkih žensk. V imenu integracije, ki bo opolnomočila tujce. V imenu ‘dobrega’ torej ohranja najbolj represivne spremembe zakona, nad katerim smo se v času Janševe vladavine vsi zgražali, zdaj pa smo jih na novo racionalizirali in ohranili, v imenu opolnomočenja. V praksi to še vedno pomeni metati ljudi na ulico, jih potiskati v roke črnemu trgu dela ali drugemu, legalnemu izkoriščanju in nenazadnje, jih deportirati in ločiti od ostalih družinskih članov. Vse to je menda za njihovo dobro.

Pa povejmo nekaj stvari iz terena.

V vseh letih našega delovanja ni bilo v organizaciji niti enega človeka, ki se ne bi želel in trudil naučiti se jezika. Pritožbe, ki jih ves čas poslušamo, niso o tem, da je bedarija naučiti se jezik, ampak da ni na voljo dovolj tečajev, da so obstoječi tečaji slabi in površni, da ne razumejo učiteljev, ki slovenščino razlagajo v angleščini (ki je veliko ljudi ne razume), da se Slovenci ne želijo z njimi pogovarjati v slovenskem jeziku, da morajo na delovnem mestu uporabljati angleščino itd… Problem torej ni v pomanjkanju motivacije, ampak v pomanjkanju možnosti.

Nova vlada obljublja povečanje sredstev za integracijske programe. Toda še preden je kdorkoli videl kake nove programe, so v veljavo stopili zakoni, ki brišejo ljudi iz registrov. Iz registrov Zavoda, iz registrov dovoljenj za bivanje. Novi izbris, ki meče ljudi na ulice in bo z njimi polnil deportacijske centre. Zakon, ki ga predstavljajo kot zakon, ki bo opolnomočil tuje ženske, bo kmalu napolnil Center za tujce ravno z ženskami. In njihovimi otroci. Možje pa bodo lahko ostali. Dokler delajo.

Nihče nima nič proti tečajem jezika. Še najmanj pa tujci. Vsem je želja, da bi se ga naučili. A pogojevanje osnovnih človekovih pravic z znanjem jezika je nezaslišano.

Ampak pojdimo še korak naprej. Iz terena.

Ali znanje jezika zares predstavlja opolnomočenje in integracijo tujcev?

Pa poglejmo. A in I sta tukaj že dolgo. Eden osem let, drugi devet. Prihajata iz ene izmed afriških držav. Obadva sta se zelo potrudila in se naučila slovenščine. Še vedno ju povsod vsi ogovarjajo v angleščini. Zelo redko si uspeta izbori možnost, da govorita slovensko. Čeprav jezik obvladata. Ali imata zaradi svojega znanja jezika kakšne prednosti? Popolnoma nobene. A je v zadnje pol leta šel že na ogled najmanj 120 sob, pa mu je noben ne da v najem. Kljub temu, da je redno zaposlen in da govori tekoče slovensko, pa še zelo prijazen in simpatičen je povrhu. Je pač črn. Vedno bo tujec. Ne glede na znanje jezika.
Ali sta A in I zaradi znanja jezika dobila kakšno boljšo službo? Ne!!! Vedno delata v istih tovarnah in restavracijah, ki zaposlujejo tujce, ne glede na to, kateri jezik govorijo. Tudi če ne znajo besede slovensko ali celo angleško, se bosta znašla na delovnem mestu z njimi. Ne glede na to, da sta tukaj že več let in imata široko mrežo prijateljev, delala bosta točno v istih službah, kot jih dobijo tisti, ki so šele prišli. In živela v točno istih plesnivih kleteh, ki jih za drag denar najamejo le najbolj obupani.

Ali se jima je splačalo vložiti toliko truda v učenje jezika, kot sta ga vložila? Ne. Bilo bi popolnoma isto, če ga ne bi.

Zaman je govoriti vladi o programih za vklučevanje, če v praksi to samo nalaga dolžnosti tujcem, ne nalaga pa nobene dolžnosti slovenski družbi, da te tujce potem sprejme kot enake. Kapital, ki se z njimi okorišča, jim v ničemer ne olajšuje vključevanja.

Za novelo Zakona o tujcih, ki ne vključuje črtanja člena o pogoju izpita iz slovenščine za podaljšanje dovoljenja za bivanje za držinske člane, se seveda populistično zavzemajo predvsem župani mest, kjer živi nekoliko večje število albanskih delavcev. Najbolj glasen je recimo župan Kranja, kjer živi okoli 4000 Albancev. Če pride novela, takšna kot je, v veljavo, in če zaradi neopravljenega izpita deportirajo recimo 1000 žena. Ali bodo prebivalci Kranja zadovoljni? Ne. Še vedno bo tam živelo 3000 Albancev, ki se bodo med sabo pogovarjali po albansko in bo njihov pogovor ujel na uho kak nestrpen Slovenec. “V Kranju sploh ne slišiš več slovenščine,” bo odmevalo še naprej. Kljub tisoč deportiranim ženam. In otrok. Pa jih lahko deportirajo še tisoč. Pa še vedno ne bo prav. Pa še tisoč. Tudi to ne bo dovolj. Pa še 500. Tudi 500 preostalih Albancev bo preveč. Slovenščina bo izumrla. Pa naj jih gre še 490. In jih ostane še 10. Verjemite. Tudi teh 10 bo preveč, če podležemo tej retoriki.

Iz izkušenj:

Stara soseda iz starega mesta, iz male ulice, v katero se je pred leti preselila družina Albancev. Mama, oče in dva otroka. Srečanje s sosedo je bilo v Hoferju, nekega sobotnega jutra. “Joooooj, kako je težko,” pojamra soseda. “Zdaj ko vas ni več. In ko so se preselili tej Albanci.”
“A res? Kaj pa je narobe?”
“Nič, nič ni narobe. Zelo so prijazni. Ta gospa vedno, ko gre mimo, prijazno pozdravi in poklepeta. Zelo lepo že govori slovensko. Tudi otroci so pridni. Ampak, saj veste, to je druga kulura. To ne gre skupaj z nami. To so čisto drugačni. To je vse narobe.”
“A imate kaj problemov? Kaj je narobe?”
“Ma nič ni narobe, nič ni problemov. So zelo prijazni. Ampak to je ta druga kultura. To ne gre skupaj z našo. Tako težko je, odkar so se oni preselili sem.”
“Ja, ampak kaj je narobe?”
“Jah, nič, ampak včasih imajo v nedeljo obiske. In imajo kar tri avte parkirane pred hišo. To so sami Albanci na obisku. Res nam je težko.”

So v Sloveniji torej problem neintegrirani tujci? Ali morda nestrpni Slovenci? Lahko bi rekli, da nestrpni Slovenci. Ampak ne bomo. Nestrpen je sistem. Zakoni. Birokracija. Nestrpen je kapital. In vladna retorika, namenjena legitimaciji teh fašističnih zakonov. Naj ima vlada še toliko strateških posvetov okoli sovražnega govora, vse bo zaman, dokler bo sprejemala sovražne zakone in preko njih udejanjala sovražna dejanja zoper tuje delavce in njihove družine.

Zana Fabjan Blažič, Ambasada Rog