Sem prosilec za azil iz Burundija, eden izmed mnogih, ki nas hočejo deportirati na Hrvaško.
Iz Burundija sem prišel, ker sem moral rešiti svoje življenje. Ko sem prvič prečkal Bosansko Hrvaško mejo, so nas ujeli policisti in nas z velkim nasiljem nagnali nazaj v Bosno. Takrat so se pričele moje težave, zaradi šoka sem moral poiskati zdravniško pomoč zaradi povečanega pritiska, mislil sem, da bom umrl.
Ko sem drugič prišel na Hrvaško, so nas ponovno ujeli. Bili so nasilni, žalili so nas, da smrdimo, nato pa so nas prepeljali v azilni dom, kjer so nam nasilno vzeli prstne odtise. Potem so nas pustili tam, z nikomer nisem mogel govoriti, ko sem vprašal, če grem lahko na sprehod, so mi rekli, da lahko, v Bosno, zato sem se bal iti ven iz stavbe, da me ne bi odpeljali nazaj. Ko sem prosil za zdravnika, ker sem imel spet povečan pritisk, so me samo odslovili.
Ves čas sploh nisem vedel, kaj se dogaja z mano, nihče mi ni prevedel papirjev, ki sem jih moral podpisati, naokoli so bili samo policisti in varnostniki. Ko sem hodil po hodniku, so me zmerjali, da sem Afriški terorist. Neznosno sem se jih bal.
Nekdo izmed azilantov mi je rekel, da na mojih papirjih piše, da moram v sedmih dneh zapustiti državo. Tako sem pobegnil v Slovenijo. Tukaj so ugotovili, da imam sladkorno bolezen, visok pritisk in hude težave z želodcem. Zaradi vsega tega veliko hodim k zdravniku. Imam tudi težave s psiho in hodim k psihiatru in na terapijo. Zaradi psihičnih težav sem bil tudi hospitaliziran. Imam namreč travmo zaradi Hrvaške in fobijo pred njenimi policisti. Ponoči ne morem spati. Če pa že zaspim, sanjam reko. Utapljam se v reki. Govorim s svojimi umrlimi sorodniki. Zakopan sem sredi Hrvaškega gozdu. To sanjam vsako noč. Počutim se, kot da se mi meša. Sploh odkar sem zvedel, da me želijo poslati nazaj. Umrl bom, če me pošljejo nazaj.
X, Burundi
Leave a Reply