Predstavljajte si, kako bi se počutili, če bi svojo fotografijo videli v novicah z naslovom »varnostna grožnja«. To je realnost, v katero se migranti prebudimo vsak dan. Ne mine dan, da politiki, policija in mediji ne bi govorili o »migrantski nevarnosti«. Novinarji nas vsak dan fotografirajo, ko zapuščamo azilni dom, kot da smo živali v živalskem vrtu. Vsak dan nas nenehno ustavlja policija kot da smo kriminalci na begu. Vse več ljudi nas nadleguje, kriči žaljivke in nam govori, naj »gremo domov«. Zdi se, da smo postali javni spektakel.
Danes smo tukaj, da bi ustavili takšno ravnanje. Zato naj pojasnimo nekaj stvari:
Prvič: nismo kriminalci, smo delavci!
Tisti, ki smo po treh mesecih dobili delovno dovoljenje, smo sedaj v večini zaposleni. Vsak dan trdo delamo, prispevamo k družbi in plačujemo davke. Mi smo tisti, ki skrbimo za polne police v nakupovalnih središčih, mi smo tisti, ki čistimo javne prostore, mi smo tisti, ki pripravljamo in dostavljamo hrano, mi smo tisti, ki vzdržujemo hotele in restavracije. To delo z veseljem opravljamo, vendar ali nam v zameno ne pripada nekaj osnovnega spoštovanja? V Sloveniji smo dobrodošli, da opravljamo najtežja dela za malo denarja, nismo pa dobrodošli, da bi se v miru sprehajali po ulicah, sedeli na javnem mestu ali najemali stanovanje brez nenehnega rasizma. In bolj ko nas napadajo, več rasizma in izkoriščanja doživljamo pri svojem delu.
Drugič: Slovenija je naš dom!
V nobeno drugo državo se ne moremo vrniti. Zaradi vojne in revščine smo bili prisiljeni zapustiti svoje domove, zaradi policijskega nasilja pa smo bili prisiljeni zapustiti Hrvaško. Zato ne moremo drugam. Trudimo se, da bi postali del slovenske družbe. Delamo, učimo se jezika in prispevamo na različne načine. Ko so državo prizadele katastrofalne poplave, smo bili med prvimi, ki smo odšli v uničene vasi in pomagali pri čiščenju. Več tednov smo prostovoljno opravljali najtežja dela in z domačini smo ustvarili globoke vezi. To pa zato, ker Slovenijo čutimo kot svoj dom in želimo pomagati sosedom v stiski. Vendar so nas cenili le prebivalci, nihče od politikov nam ni rekel »hvala« … našega truda sploh ne opazijo. Namesto tega o nas še vedno govorijo kot o nevarnosti za družbo in »varnostni grožnji«.
Tretjič: mi smo tisti, ki se soočamo z nevarnostjo!
Medtem, ko beremo novice o tem, kako nevarni smo za slovenske državljane, se nihče ne zaveda, s kakšnimi nevarnimi situacijami se soočamo mi. Kot smo že neštetokrat povedali, smo utrpeli nepredstavljive nevarnosti, da bi prišli v varno državo. Na Hrvaškem so nas pretepali, mučili, poniževali, nasilno vračali nazaj – odrekali so nam osnovne pravice. Toda slovenska vlada si še vedno prizadeva, da bi številne od nas izgnala nazaj na Hrvaško, kjer se soočamo z nečloveškimi razmerami. Zdi se, da jih ne zanima, da trdo delamo v tovarnah in v prostem času opravljamo prostovoljno delo. Enega od naših najbolj prizadevnih delavcev so pred tednom dni skoraj deportirali!
Zato postavljamo naslednje zahteve:
1. zahtevamo takojšnjo ustavitev vseh deportacij
2. zahtevamo pravico do dovoljenja za prebivanje za vse, ki delamo
3. zahtevamo konec rasističnega obravnavanja s strani policije in vlade
Kot lahko vidite, ne zahtevamo ničesar več kot možnost, da živimo in delamo v miru. In kot veste, je vsak človek upravičen do osnovnega spoštovanja in dostojanstva. Šokirani smo, da tega spoštovanja in dostojanstva niste pripravljeni ponuditi niti delavcem, ki jih Slovenija nujno potrebuje. Medtem, ko si torej zastavljate vprašanje »kaj bomo storili, da bi preprečili prihod migrantov«, bi se morda morali vprašati »kaj bomo storili, če nihče ne bo želel ostati«. “
Leave a Reply