“Gospod minister za notranje zadeve, gospe in gospodje,danes sem tukaj, da spregovorim o odločitvi ministrstva, da me je treba deportirati na Hrvaško.
Več let, od leta 2011, bežim iz afriških držav, predvsem iz območja ECOWAS (gospodarska skupnost zahodnoafriških držav), kjer je bilo moje življenje brez vrednosti in kjer sem živel brez prave identitete zaradi strahu, da bi me aretirala trenutna vlada Slonokoščene obale. Tako sem bil vesel, ko sem stopil na evropska tla, na celino pravic, na celino, kjer so se rodile vse konvencije in organizacije za obrambo in zaščito človekih pravic. Zato me je zelo presenetilo ravnanje policije na hrvaški meji, kjer so me razčlovečili, slekli do golega in me prisilili, da gledam, kako se smejijo moji goloti. Po 3 dneh hoje po gozdu brez hrane in vode in v mrazu, sem se ob prihodu v azilni dom na Hrvaškem zelo slabo počutil. Toda tam sem bil prepuščen sam sebi, brez zdravstvene oskrbe. Na koncu sem si rekel, da je barva moje kože tista, ki predstavlja problem. Zato sem zapustil Hrvaško. Šele v Sloveniji sem dobil ustrezno oskrbo. Nisem imel načrta, da bi se naselil v Sloveniji, ampak sem iskal mir in pravico živeti kot vsak človek. Na slovenski meji sem bil zelo vesel dejanj in obnašanja slovenskih policistov, kot tudi v azilnem domu. Danes živim dobro, srečen sem in končno sem našel nasmeh, ki sem ga dolgo izgubil. Imam službo. Sem del cerkve, kjer sem našel svoje prijatelje in svojo slovensko družino. Svojo vero delim s slovenskimi brati in sestrami, tako se me je dotaknilo, ko je državo opustošila poplava. Bil sem prvi begunec, ki je mobiliziral prostovoljce, saj je zame Slovenija moja domovina, moja dežela miru, dežela, ki je osmislila moje življenje. Dva tedna sem z drugimi begunci hodil v Sneberje podpirat ljudi, ki so toliko izgubili. Minister za notranje zadeve, spoštovane gospe in gospodje, želim, da me razumete in mi omogočite, da ostanem v Sloveniji.
Romain Adje Brou, Slonokoščena obala”
Leave a Reply