Moje ime je Kobi, v Sloveniji pa sem kot prosilec za azil že dve leti. Zbežal sem iz angleško govorečega dela Kameruna, kjer že osem let divja državljanska vojna. Tukaj veste o tej vojni zelo malo, saj se nikoli ne pojavi na poročilih. A naše vasi gorijo in naši ljudje umirajo dan za dnem.
Medtem, ko še vedno čakam na odgovor, ali bom dobil azil, pa je Slovenija na nek način že postala moj novi dom. Na papirju še ne, a toliko bolj v praksi.
Zaposlen sem v trgovini Tuš. Sem zadovoljen s svojim delom in se dobro razumem s sodelavci. Pred enim mesecem se mi je zgodila nenavadna stvar. Bil sem na televiziji, kjer sem govoril o svoji situaciji. V naslednjih dneh me je veliko kupcev v trgovini prepoznalo. “A nisi bil ti na poročilih v nedeljo?”, so me spraševali. Bilo mi je tako nerodno, da sem potem cel teden nosil kapo, da bi izgledal malo drugače. Kljub temu je bila to lepa izkušnja, saj so mi zaželeli srečo.
Mislim, da ne bom samo jaz vesel, ampak tudi veliko drugih ljudi, ki jih poznam, če bom lahko ostal v Sloveniji. Po poplavah sem hodil pomagat v vas Sneberje. Pred kratkim sem govoril pred študenti na Pravni fakulteti.
Adamou Eugen Kobi
Leave a Reply