Ime mi je Anoir Boakez in sem iz Alžirije. V Slovenijo sem prišel že zelo dolgo nazaj. Leta 2017. Takrat je še veljalo, da lahko prosilci za azil dobijo delovno dovoljenje po devetih mesecih. Čakal sem devet mesecev in potem začel delati v eni izmed velikih restavracij v Ljubljani. Tam sem delal dve leti. To so bili najsrečnješi trenutki mojega življenja. Vsak dan po službi sem se na poti domov v azilni dom vsedel na klopico, pokadil eno cigareto in spil eno pivo, potem pa odšel počivat.
Potem pa sem dobil negativ in s tem je bilo moje dovoljenje za delo preklicano. Nisem vedel, kaj naj storim. Pojavili so se neki ljudje in mi povedali, da mi lahko pomagajo. Tako sem začel zanje prodajati marihuano. Ni bila to velika pomoč, saj to ni bilo delo, ki sem ga želel opravljati in kaj hitro sem se znašel v rokah policije.
Kmalu so me zaprli v Center za tujce v Postojni, da bi me deportirali. A potem je prišla korona in so me vrgli na cesto. Pomagali so mi ljudje iz Roga in v Rogu sem dobil sobo. Takrat sem se tudi odločil, da ne bom nikoli več počel kriminalnih stvari.
Potem so me čez nekaj mesecev spet zaprli v Center za tujce, da bi končno izvršili mojo deportacijo. Toda moja država me ni želela sprejeti, zato so me po šestih mesecih vrgli nazaj na cesto. Vse skupaj sem bil v tisti mučilni napravi 9 mesecev. V tem času pa so porušili Rog in moje sobe ni bilo več.
Vseeno so mi v Ambasadi Rog našli novo sobo. Problem pa je, da nimam več delovnega dovoljenja. Vsak dan zelo trpim zaradi tega. Živim tukaj in imam zelo rad to državo, ampak ne morem delati, čeprav sem v svojih najboljših letih. To me psihično ubija. Poznam tudi veliko drugih ljudi, ki so v podobni situaciji ali pa ki se bodo v njej znašli kmalu. To me zelo žalosti. Delovni ljudje smo, a smo obsojeni na životarjenje in miloščino, v najhujšem primeru na lakoto ali kriminal.
Vem, da država misli, da bomo obupali in odšli naprej in potem životarili v kaki drugi državi. A za nekatere od nas to ni opcija. Vlada bi storila veliko dobrega, če bi nam omogočila, da pridobimo delovno dovoljenje. Zato pozivam Vlado, da omogoči pridobitev delovnega dovoljenja za nas, ki smo zavrnjeni prosilci za azil. Nazaj ne moremo, naprej ne smemo. Imamo pa dve roki, dve nogi in glavo in smo pripravljeni delati ter prispevati.
Anoir Boakez, Alžirija
Leave a Reply