Moje ime je Arbaz in prihajam iz Pakistana, iz mesta Karachi. Prišel sem z delovno vizo, torej sem ta, ki mu baje tukaj rečete legalni migrant. Star sem 24 let, imam diplomo iz računalništva, informatike in tehnologije.
Prej sem delal na Cipru, v turškem delu, potem pa mi je oče pomagal do vize v Sloveniji. Veselil sem se, da bom lahko delal v Evropi, saj sem o tej celini slišal bolj ali manj same dobre stvari.
Stvari pa so potekale na malo drugačen način. Ko sem prispel na letališče, me je z avtom prišel iskat moj novi šef in me odpeljal do svoje pisarne. Tam mi je dal v podpis en kup dokumentov v slovenščini, za katere nisem vedel, kaj podpisujem, a on mi je rekel, da je to papirologija, s katero bo uredil vse potrebno za moje bivanje tukaj.
Še isti dan sem začel delati v njegovi pekarni. Ta pekarna se nahaja sredi gozda nekje blizu Kranja. V pekarni sva bila zaposlena dva. Jaz in en fant iz Nepala. Delala sva po šest dni na teden, dvanajst ur na dan. Ko sva šefu rekla, da je to preveč, nama je rekel, da je to Evropa in da tukaj ne podpirajo lenuhov. Rekel je, da se v Evropi dela po šest dni na teden in po dvanajst ur na dan. Ko sem hotel k zdravniku, mi je rekel, da on ne potrebuje lenuhov in da mi moja zdravstvena kartica ne krije zdravstvene oskrbe. Da bom moral sam plačati zdravnika. In da če grem, ne rabim hodit nazaj. Zato nisem šel in sem delal z vročino. Ves čas mi je grozil. Rekel je, da ima moj podpis in da če grem, bo takoj preklical mojo vizo in me dal deportirati v Pakistan. Tega si nisem mogel privoščiti, saj je moja družina zapravila ogromno denarja za to vizo. Za en mesec takšnega dela sem dobil 900 eurov.
S tem Nepalcem sva živela v šefovi hiši, ki je bila zraven pekarne. Za skupno sobo nama je vsak mesec odtrgal od plače vsakemu po 180 eurov. Ko sva imela prosto, sva morala kositi okoli hiše, morala sva pomivati hišo, morala sva čistiti šefove čevlje. Prosto sva imela samo ob sobotah, ampak je bilo do avtobusne postaje eno uro hoje, zato nisva nikamor šla.
“To je Evropa,” nama je vsakič, ko sva se pritožila, rekel šef. Zasovražil sem besedo Evropa.
Čez čas je ta Nepalec pobegnil. Že naslednji dan je šef pripeljal novega Nepalca. Ta novi fant je bil star 20 let.
Neko soboto pa sem se vseeno odločil, do bom pešačil do tistega avtobusa in sem prišel v Ljubljano. Po nekaj mesecih dela nisem v Sloveniji poznal prav nikogar, razen šefa, njegove žene in njegovega sina. V parku sem videl nekega Afričana in sem pristopil do njega ter mu povedal svojo zgodbo. Dal mi je kontakt od neke ženske, ki sem jo takoj kontaktiral. Da skrajšam to dolgo in zapleteno zgodbo – v enem tednu sva nato pobegnila od tam, vmes pa izvedela tudi, da naju je šef že zdavnaj odjavil od zavarovanja, torej sva pri njemu delala v bistvu na črno.
Zdaj sva v Ljubljani in iščeva novo službo, vmes pa preživljava čas v organizaciji, ki se imenuje Ambasada Rog. Tam je veliko ljudi, ki so begunci. Kot sem izvedel, njih imenujejo ilegalni migranti. Ampak naj vam povem nekaj. Še nikoli v življenju nisem spoznal tako prijaznih ljudi. Vsi so takoj začeli skrbeti za naju. Peljali so naju v novo sobo, nama vsak dan skuhali kosilo, peljali so naju na agencijo, da bi našla novo službo. Ne razumem, zakaj država tem ljudem reče, da so ilegalci, če pa so tako dobri in prijazni. Takoj sva dobila nove prijatelje. Potem sem tudi sam enkrat skuhal za vse njih. Riž se mi je zažgal, ker sem prvič kuhal za tako veliko ljudi, ampak so ga vseeno pojedli, ker so prijazni. Omaka je bila pa dobra.
V kratkem času sem se naučil zelo veliko in zdaj že jaz lahko komu pomagam. Tukaj vse zelo lepo in na dolgo in večkrat razložijo – če poslušaš, lahko hitro razumeš vse o svojih pravicah in dolžnostih.
Upam, da bom hitro našel novo službo in da bom lahko obnovil svoje delovno dovoljenje. Želim vse dobro tudi za vse moje nove prijatelje. Pravijo, da jih želijo ene deportirati na Hrvaško, druge pa v domačo državo. Prav bi bilo, da tudi oni dobijo kartico, takšno kot jaz, da bi lahko ostali tukaj. In da se nikomur ne zgodi to, kar se je zgodilo meni. Ljudi se ne bi smelo deliti na legalne in ilegalne, pa ne na črne, rjave in bele, pa ne na tujce in državljane. Edini ilegalec oziroma kriminalec v celi tej zgodbi je moj šef, ki je Slovenec. Pa še agent, ki je mene in prijatelja posredoval temu šefu. Ta je Nepalec. Vsi ostali pa smo dobri ljudje.
Sardar Arbaz Ahmad, Pakistan
Leave a Reply