V Ambasadi Rog v Avtonomni tovarni Rog smo imeli dve muci. K nam sta prišli septembra 2019, ko sta bili še čisto majhni. Čez nekaj dni se je črnobele prijelo ime tovarišica Simba, črne pa tovarišica Ninja. Celotna skupnost ju je takoj posvojila.
Ko je prišla pomlad in smo otvorili sezono posedanja na vrtu, sta šli z nami ven tudi oni in začeli raziskovati Rog. Povsod ju je bilo dovolj. Včasih sta preživeli dan v Socialnem centru, včasih pred Modrim kotom, velikokrat pri Anđi. Kdaj so nas poklicali celo iz Legebitre na zunanji strani obzidja in povedali, naj ne skrbimo, saj se igrata pri njih na dvorišču. Simba je imela najboljšega prijatelja – nemškega ovčarja iz Skateparka, Ninja pa je bila na našo grozo ekspert v lovljenju ptičev med letom. Prava ninja pač. Bil je cel kup ljudi, ki sploh niso bili iz Roga, a so se vsak dan ustavili mimo in jima prinesli priboljške.
A vsak večer je bilo potrebno samo enkrat zaklicati preko dvorišča in obe sta pritekli nazaj v Ambasado, kjer je bil njun dom in njuna košarica. To nista bili potepuški muci. Bili sta čipirani in sterilizirani. Imeli sta svojo posebno funkcijo – bili sta terapevtski živali za tiste, ki jih je država teptala z odrekanjem pravice do bivanja. V našo skupnost sta vnesli toplino in veselje.
V tem času nas je dvakrat zares skrbelo zanju.
Prvič, ko sta bili še čisto majhni. En trenutek sta še bili v prostoru, naslednji trenutek pa ju ni bilo več. Začeli smo ju iskati, a ju nismo našli, zato smo bili prepričani, da sta ušli čez vrata. Več kot dvajset ljudi iz različnih kolektivov je prečesalo prav cel Rog, a njiju nikjer, kot da ste se ugreznili v zemljo. Na koncu ju je našel Ratko – obedve sta blaženo spali v platneni vrečki, obešeni na stolu, ves čas še vedno v Ambasadi.
Drugič, ko je Mestna občina Ljubljana s pomočjo neonacističnih varnostnikov eviktirala Avtonomno tovarno Rog. V zgodnjem jutru ledenega januarskega dne so vdrli v prostore Roga in iz njih pometali speče prebivalce in jih pometali na cesto, nekatere samo v nogavicah, in za njimi zapečatili vhodno kapijo. Rog so obkolili robocopi in nihče več ni imel možnosti, da bi iz svojih prostorov rešil svoje stvari.
Kaj pa naše živali? Manj kot uro za tem, ko so bili iz prostorov nasilno deložirani speči uporabniki, smo se znašli pred zidom za vojno opremljenih policistov in zahtevali, da nas spustijo po Simbo in Ninjo. “Kličite na Mestno občino,” so nam rekli in nam odrekli dostop do mačk. Klicali smo torej na Mestno občino. Tam so nam rekli, da so vse mačke odpeljali na zavetišče na Gmajnice. Klicali smo torej na Zavetiče Gmajnice. Tam so nam rekli, da niso ta dan dobili še prav nobene mačke. Klicali smo nazaj na Mestno občino. Rekli so nam, da so mogoče mačke še na poti. Klicali smo nazaj na Gmajnice, kjer so nam povedali, da nimajo napovedanega prav nobenega prihoda nobene mačke in da nič ne vejo o mačkah iz Roga, ki naj bi jih pripeljal MOL. Tako smo spet klicali MOL, kjer so nam zagotovili, da je z mačkami vse OK in da so na Gmajnicah. Pa spet Gmajnice, kjer so nam rekli, da to ni res. In še nekajkrat tako. Celo dopoldne. Vmes smo poklicali še vsa druga zavetišča v Sloveniji in naših mačk ni bilo nikjer.
V tem času je začela padati prva stavba. Rekli smo ji Srednja stavba, kjer so imeli domovanje Živko Skvotec, Telovadnica in nekaj bivanjskih enot. Azbest se je prašil v zrak daleč po Trubarjevi. Na pol porušen je bil tudi Socialni center. Prav tako so neo-nacistični zamaskirani varnostniki razbili okna vseh drugih stavb. Mi pa smo vedeli, da sta naši Simba in Ninja še vedno tam notri. Morda se skrivata v Ambasadi, morda sta skozi razbita okna zbežali iz stavbe in se znašli na hrupnem in prašnem prizorišču rušilne akcije, kjer so bagri opravljali svoje delo, naokoli pa so kot rablji hodili zamaskiranci in uničevali vse, kar se je dalo uničiti. Groza nas je bilo ob misli, kako morata biti prestrašeni.
Odgovori varnostnikov in policije v vseh teh urah našega moledovanja, naj nas spustijo do mačk je bil, da se jima ne bo nič zgodilo, saj sta zagotovo srečno ušli skozi razbita okna in zbežali. “Ampak mi nočemo, da zbežijo, to so naše mačke, hočemo jih odpeljat na varno!!!” Vmes so nas še malo poškropili s solzilcem, da bi dali mir. Pa smo si zlivali mleko v oči, namesto na mačji krožnik.
Na srečo je novica o ujetih mucah prišla na uho različnim društvom za zaščito živali, ko so začela sistematično klicariti na MOL. Šele po okoli 500 klicih je Mestna občina le poslala na prizorišče zločina predstavnike Zavetišča Gmajnice, da poiščejo v Rogu ujete mačke. To se je zgodilo šele okoli 14. ure. Torej 6 ur po tem, ko smo prvič zaprosili, če gremo lahko do muc in ju odnesemo. Prosili smo jih, če gremo lahko zraven, saj nas muci poznata in se bosta hitro odzvali na naše klice. Varnostniki nam niso pustili. Da bodo to ljudje iz zavetišča naredili sami. In tako smo čakali še nadaljnih 5 ur, da so ju končno ujeli. Morali sta biti neskončno prestrašeni, da sta se tako dolgo skrivali. In lačni. Pa prezebli. Hrano bi morali dobiti zjutraj, tako kot ponavadi, zdaj pa je bila ura že sedem zvečer. Odnesli smo ju na varno. Še danes sta živi in zdravi. Po zaslugi na stotine ljudi, ki so klicarili na MOL in ki so pred Rogom protestirali za rešitev mačk iz vojne cone rušenja prostora naše oropane skupnosti. Zaradi surove deložacije ljudi in v Rogu živečih živali je v naslednjih dneh Svetlana Makarovič Mestni občini vrnila naziv častne meščanke.
Prva dva meseca selitve v novi dom sta bila težka – muci sta shujšali, izgubili veliko dlake in se ves čas skrivali pod kavčem – travma tistega dne je bila očitna. Tudi veterinar je na pregledu rekel, da sta očitno doživeli nekaj travmatičnega. Šele kasneje sta si opomogli, da sta postali spet zdravi in veseli muci.
Bistvo te zgodbe je, da se je MOL lagal. Ko smo klicali, če gremo lahko rešit vsaj mačke, so se nam zlagali, da so že na varnem. Tako so se lagali najmanj sedem ur, preden so dejansko poslali na teren ljudi iz zavetišča. Mačke niso bile na varnem. Ne Simba in Ninja ne pet drugih prostoživečih muc, ki so jih našli medtem, ko so iskali njiju. Če ne bi več sto ljudi klicarilo na MOL in jim ohromilo telefonsko linijo, bi oni gladko zrušili streho na žive mačke in jih ubili, brez kančka slabe vesti.
In Šerif Zoki še danes v svoji arogantnosti rad reče, da so bile naše mačke očitno dobre samo za v Roga, ne pa za domov. Nazadnje je to storil na novinarski koncerenci v Centru Rog 13. septembra. Moti se. Rog je bil naš dom. Naše mačke so bile zelo lepo preskrbljene in so pripadale celotni skupnosti. Z rušenjem je vzel mačke skupnosti in skupnost mačkam.
V starem Egiptu so bile mačke smatrane kot boginje in kdorkoli bi jim želel storiti kaj hudega, je bil kaznovan. V mnogih afriških kulturah je mačka povezana z magijo in lahko prikliče prekletstvo nad tistega, ki bi ji želel škodovati. V Evropi srednjega veka je bila mačka simbol čarovništva in sežigali so jih skupaj z emancipiranimi ženskami, a so si storilci s tem nadse priklicali urok. V razredni družbi poznamo slogan ACAB – all cats are beautiful – all cops are bastards – mačke kot skrivna koda delavskega ljudstva za prezir do policajev – varnostnikov kapitala.
Simba in Ninja še vedno vesta, kdo ju je oropal doma in kdo jima je želel na glavo zrušiti njuno streho. Njuna mačja magična moč bo s prekletstvom preganjala Zokija in Center Rog za vedno.
Mal je velik ta Rog za okrog, nje?
Leave a Reply