Pozdravljeni. Ime mi je Issa in prihajam iz Burundija. V Slovenjo sem prišel pred enim letom. Na svoji poti sem prečkal Hrvaško. Ko sem prvič vstopil na Hrvaško, so nas policisti zajeli v gozdu – na nas so poslali pse in streljali so v zrak, da bi nas prestrašili. Bežal sem, a so me ujeli in močno pretepli. Strpali so nas v kombi, v katerem nas je bilo trideset, ter nas odpeljali v nek drug gozd, kjer smo bili popolnoma izgubljeni, saj so nam pobrali sim kartice in nismo mogli vedeti, kje smo. Dva dni smo lačni tavali po gozdu, preden smo ugotovili, da smo nazaj v Bosni.
Na ta isti način so me vrnili v Bosno kar sedemkrat.
V mojem zadnjem poskusu prečkanja Hrvaške so nas spet zajeli policisti. Tokrat nas niso odpeljali nazaj v Bosno, temveč so nas privedli do neke policijske postaje, kjer smo morali preživeti cel dan brez hrane in vode. Prinesli so nam neke papirje v hrvaškem jeziku, ki smo jih morali podpisati. Nobenega prevajalca ni bilo nikjer, tako da ne vemo, kaj smo podpisovali. Prisilili so nas, da smo oddali svoje prstne odtise. Ko smo hoteli vprašati policiste, kaj točno tam delamo, so se odzvali z agresijo. Po oddaji prstnih odtisov so nam vročili nek papir, na katerem je pisalo, da imamo sedem dni časa, da zapustimo Hrvaško. Zato smo se odpravili proti Sloveniji.
Tako sem tudi prišel v Slovenijo in zaprosil za azil.
Ko so me poklicali na moj drugi intervju, so mi povedali, da se bom moral vrniti na Hrvaško. Na Hrvaškem sem namreč oddal prstne odtise. To pomeni, da naj bi bila Hrvaška odgovorna za mojo prošnjo za azil.
Bil sem resnično osupel, presenečen in razočaran nad to odločitvijo, saj Hrvaške res nisem dojel kot varne države. Tam sem doživel toliko nasilja in rasizma, da ne razumem, kako naj bi zdaj tam živel varno in mirno.
Podal sem pritožbo nad to odločitvijo na sodišče. A celo sodišče je pritrdilo odločitvi notranjega ministrstva, da je Hrvaška varna država. Sodnik pač ni nikoli doživel, kako je biti črn v hrvaškem gozdu. Na Hrvaško je šel najbrž samo poleti na morje in ne more razumeti, zakaj Hrvaška ni varna za nas, Afričane, Arabce in ostale, ki smo temnejše polti.
Kmalu sem ugotovil, da nisem edini, ki sem v takšni situaciji. Večina mojih prijateljev je imela v rokah isto odločbo. Zato smo pričeli javno opozarjati glede deportacij na Hrvaško. Imeli smo veliko tiskovnih konferenc, protestov, dogodkov in srečanj s politiki. A pristojni nam še vedno niso želeli prisluhniti. Njihov odgovor je bil ves čas isti: vrniti se moramo na Hrvaško, Hrvaška je varna država. Nekaj nas je Slovenija vendarle sprejela, drugi pa še vedno ostajajo v negotovosti. In vsak nov, ki pride, dobi popolnoma isto odločbo. Da se mora vrniti tja.
Najpomembnejša stvar, ki jo želim izpostaviti, je, da je večina od nas že zaposlenih. A država vztraja, da moramo biti vrnjeni. Ne razumem tega. Sloveniji primanjkuje delovne sile. Ves čas lahko o tem beremo v časopisih. Slovenija potrebuje tujo delovno silo. A ko ima delavce tukaj, jih pošilja na Hrvaško. Slovenija potrebuje tujo delovno silo, a hkrati ugrablja delavce iz tovarn, skladišč in gradbišč, in jih deportira v državo, kjer niso varni. To nima nobenega smisla. Tukaj smo, tukaj delamo, imamo prijatelje, pomagali smo pri sanaciji škode po poplavah. Mislim, da bi bilo edino prav, da nas država sprejme in da ostanemo tukaj. Dublinska regulacija ni bolj pomembna od naših življenj.
Issa, Burundi
Leave a Reply