Ime mi je Chris in prihajam iz Burundija, star pa sem 22 let. V Slovenijo sem prišel pred kakim letom in sem zaprosil za mednarodno zaščito, saj sem bil v svoji državi preganjan. Povedali so mi, da se moram vrniti na Hrvaško. S tem se je začelo še eno res težko obdobje v mojem življenju. Močno smo se borili proti temu, da bi nas vrnili tja, kjer so nas policisti tepli in na nas spuščali pse.
Kljub strahu pred to deportacijo sem se začel učiti jezika in se zaposlil v Ljubljanskih mlekarnah. Šele proti koncu poletja me je sodišče obvestilo, da me ne bodo deportirali in da lahko ostanem tukaj. Čez kak mesec sem prejel tudi odločitev, da so mi podelili status begunca, s čimer sem dobil stalno dovoljenje za bivanje v Sloveniji. Bil sem zelo vesel, saj sem končno lahko obrnil nov list v svojem življenju. Za sabo sem pustil slabe spomine na težave doma, prav tako sem lahko pozabil na tesnobo ob misli na Hrvaško. Takoj sem šel opravljat izpit za viličarja in zamenjal službo – kot viličar sem se zaposlil v tovarni gum Goodyear. Moje sanje so, da nekoč odprem svoje podjetje ali pa da delam v manegementu. Lahko bi bil tudi prevajalec, saj tekoče govorim angleško, francosko in kirundi, tudi slovenščina mi gre čedalje bolje od rok. Na splošno imam veliko izkušenj, tudi doma sem opravljal različna dela – najprej sem delal kot voznik, nato pa sem prodajal avtomobile za neko večjo firmo.
Ne razumem, zakaj Slovenija ves čas govori o teh deportacijah in zakaj hočejo prav vse ljudi vrniti na Hrvaško. Istočasno iščejo delavce po drugih državah. Mi smo tisti, ki smo že tukaj. Mi smo tisti, ki želimo ostati in se vključiti. Med nami je mnogo sposobnih, talentiranih, izobraženih in spretnih ljudi, ki znamo delati. Mislim, da Slovenija s tem, ko mi je omogočila ostati tu, ni ničesar izgubila, ampak je pridobila. Zato pozivam pristojne, da to omogočijo tudi drugim. Zagotavljam, da bomo družbo obogatili in ji prinesli veliko dobrega.
Chris, Burundi
Leave a Reply