Na dan, ko so se zgodile poplave, sem cel dan gledal Facebook in videl, da otroke rešujejo iz šol, ker je voda zalila učilnice. Videl sem, da je odneslo mostove in porušilo hiše. Nisem vedel, da se takšne katastrofe lahko zgodijo tudi v Sloveniji.
Takoj sem napisal naokoli več sporočil, da sem pripravljen pomagati. V to državo sem prišel kot begunec, tudi sam sem izgubil vse, kar sem imel. Zato sem želel podpreti ljudi, ki so imeli težave zaradi poplav.
Z drugimi prijatelji iz azilnega doma smo potem to idejo predlagali še na sestanku v Ambasadi Rog in vsi smo bili za. Takrat je veliko ljudi hodilo nekam na sever Slovenije, mi pa smo šli v vas, ki se imenuje Sneberje, saj smo tja lahko prišli z mestnim avtobusom.
Ko smo prišli v to vas, smo hitro poprijeli za delo. Kamor smo prišli, so nas bili ljudje veseli. Dali so nam hrano, pijačo in posodili orodje, da smo lahko delali. Nekaj lopat smo imeli s sabo, ostalo pa smo našli tam. Čistili smo sobe, podirali zidove, odnašali pohištvo in podobno. Nehali smo prihajati po treh tednih, ko so nam rekli, da je vse narejeno. Za nami so prišle profesionalne gradbene firme.
Najbolj sem bil vesel tega, kako so bili ljudje prijazni do nas. Nihče se nas ni bal ali nas grdo gledal. Obiskali smo skoraj vsako hišo in kaj pospravili. Bilo nas je petdeset prijateljev, ki smo hodili tja skupaj, od tega štirideset iz azilnega doma. Nekateri vsak dan, nekateri samo takrat, ko niso imeli službe.
Kmalu po tem, ko smo nehali pomagati v Sneberjah, sem dobil službo. Zaposlil sem se v skladišču v Momaxu. Tudi tam so vsi zelo prijazni z mano, tako sodelavci kot šefi.
Po težkih letih v izgnanstvu zdaj lahko rečem, da se v Sloveniji počutim zelo dobro. Ves čas srečujem prijazne ljudi, ki me spoštujejo. Imam veliko priložnosti, da tudi sam naredim kaj dobrega.
Edini problem, ki ga imam pa je ta, da me hoče Slovenija deportirati na Hrvaško. Tja, kjer so me obravnavali kot da sem žival. Rad bi ostal tukaj, rad bi prispeval družbi.
Romain Adje Brou, Slonokoščena obala
Leave a Reply