Ko je vlada napovedala vzpostavitev dveh “začasnih azilnih domov” na območju mejnih prehodov s Hrvaško, so poznavalci takoj prepoznali, kaj stoji za to odločitvijo: Evropska Unija je sprejela novi pakt o migracijah, ki predvideva hitre postopke s prosilci za azil na mejah.
Nova ureditev bo omogočala policiji, da sama presodi, ali so prosilci za azil upravičeni do postopka (zdaj to storijo inšpektorji na direktoratu za migracije in sodišča) ter jih takoj brez možnosti pritožbe izžene iz države. V pripravi na novo ureditev, ki bo uzakonila sporne “pushbacke”, tako začenjajo države že vzpostavljati centre na mejah – med njimi tudi Hrvaška in Slovenija. Napovedana “začasna azilna domova” na Obrežju in Središču ob Dravi bosta torej po spremembi zakonodaje zagotovo postala deportacijska centra.
Vlada tega ni skomunicirala z javnostjo, saj za takšno ureditev še nima zakonske podlage. Namesto tega je javnosti povedala, da gradi domove za prosilce za azil z namenom razbremenitve ostalih prenatrpanih centrov. To morda deloma drži, res so potrebne nove azilne kapacitete, a je takšna utemeljitev hkrati odprla številna vprašanja: kakšen smisel ima lokacija, kjer ni za prosilce niti osnovne infrastrukture? Če država misli, da bodo ljudje tu ostajali dlje časa, kje bodo nakupovali, urejali papirje, se šolali ali zaposlovali? Zagotovo ne sredi mejnega parkirišča ob avtocesti. In če misli, da bodo tako ali tako po nekaj dneh odhajali naprej v druge ciljne države, zakaj jih naseliti ob skrajni vzhodni meji, od koder ni prevozov in lahko le pešačijo skozi celo Slovenijo? Na ta vprašanja ni bilo odgovorov. Jasno, lokacija ima smisel le za registracijski/deportacijski center, ne pa za azilni dom.
Ko so v obmejnih občinah izbruhnili protesti, ki so projekt ogrozili (te so nedvomno deloma poganjala rasistična čustva, zagotovo pa ni pomagalo, da gre za občini, ki ju obvladuje SDS), je vlada začenjala spreminjati diskurz. Začela je komunicirati, da bodo prosilci tam nameščeni maksimalno “par dni”, minister Poklukar pa je povedal, da bodo objekti primerno ograjeni “s tehničnimi zadevami”. Potem je na seji državnega zbora 25. marca Robert Golob v odgovoru na vprašanja opozcije dokončno prenehal ovinkariti: “To, kar danes potrebujemo, je, da na lokacijah, kjer jih prestrežemo, zato smo izbrali Obrežje, opravimo vse postopke, ki smo jih dolžni po mednarodni zakonodaji. Vmes je bil sprejet pakt o migracijah, ki korenito posega na to področje, tudi z vidika zavračanja na meji. Ta pakt bo slovenski policiji omogočil, da bo učinkovitejša pri vračanju migrantov iz tistih držav, kjer dejansko ni vojnega stanja. Danes ima policija, žal, po mednarodnih konvencijah zvezane roke in ne more razlikovati med migranti, ki se pojavijo na naši meji. To je stvar sodišč, postopki pri nas pa so žal dolgotrajni.” Povedano drugače: Slovenija vzpostavlja deportacijske centre.
Pri tem se zastavlja vprašanje, zakaj ni vlada že v začetku sporočila javnosti svojih namer? Da dela to, kar desnica povsod po Evropi zahteva, torej vzpostavlja infrastrukturo za bolj zaprt mejni režim, ki bo kmalu otežil dostop prosilcem za azil na ozemlje EU? S tem bi nedvomno vzeli vetra iz kril desnim kritikom, nenazadnje pa evropski pakt podpirajo vsi slovenski predstavniki v evropskem parlamentu, od SD do SDS.
Toda če bi liberalne vlade iskreno komunicirale svoje poteze, se ne bi mogla odviti politična igra, ki smo ji priča. Ne bi bilo plesa med liberalci in konservativci, ki ga potrebujeta obe strani: v centru Evrope se desna in liberalna stran dogovorita za skrajno politiko zavračanja beguncev, na periferiji pa se ob uvajanju prav te politike pretvarjata, da sta na nasprotnih bregovih. Protesti desnice omogočajo liberalcem, da postavljajo deportacijske centre in pri tem izpadejo kot anti-rasisti in humanitarci. In obratno – laži liberalcev o sprejemanju in integraciji prosilcev za azil dajejo podlago desničarjem, da pred volilci nastopijo kot branitelji Evrope.
Ob vsej tej razpravi pa se molči o ključnemu dejstvu: da begunci skupaj z ostalimi tujimi delavci predstavljajo vse pomembnejši del delovne sile, ki takorekoč poganja celotne sektorje evropskega gospodarstva. Nove oblike represije nad njimi se ne uvaja zato, da bi se migracije ustavile, pač pa da bi kapital lažje nadziral, pod kakšnimi pogoji in za koliko časa lahko delavci prihajajo. Nova ureditev, ki bo še več tujih delavcev vrgla v kategorijo “ilegalni migrant”, bo zgolj poskrbela, da bodo ti na trgu dela cenejši. To lahko iz prve roke vidimo na primeru Slovenije: ravno ko so se prosilci za azil začeli formalno vključevati na trg dela, se informirati o sistemu in se organizirati okoli svojih pravic, jih država želi ponovno odmakniti čim dlje stran na periferijo, kjer bodo životarili kot neinformirani in izolirani posamezniki, vedno zreli za izkoriščanje. Namesto da bi stekel proces opolnomočenja in združevanja z ostalim delavstvom v boju za skupno dobro, bodo ostalemu delavstvu prikazani kot varnostna in kulturna grožnja.
Nekaj je povsem jasno: delavci med evropskimi parlamentarnimi strankami nimamo svojih predstavnikov. Evropska politika nas poskuša ločevati, nam odmerjati pravice glede na barvo naših pasušov in kože, nas razvrščati po različnih tirih vrednosti. Mi pa moramo znova in znova premagovati prepreke, ki jih kapital postavlja med državami in ljudmi. Zato ostro nasprotujemo načrtom za “azilne centre” na meji, nasprotujemo izključevanju in getoizaciji beguncev, nasprotujemo represiji evropskega migracijskega pakta.
#tukaj_smo
Leave a Reply