Pozdravljeni, sem Ebad in prihajam iz Teherana, glavnega mesta Irana.
Želim vam povedati nekaj dobrih in slabih izkušenj v svojem življenju.
Pred več kot dvema letoma sem prišel v Slovenijo kot begunec. Mislim, da ni treba razlagati, zakaj sem se odselil, ker zdaj že vsi vedo, kaj se dogaja v Iranu. Tam se dogaja pravi genocid nad protestniki proti iranskemu režimu in dovolj je samo, da kaj objavite proti njim na socialnih omrežjih, pa bodo prišli po vas in vas ubili.
Ko sem bil v Iranu, sem igral kitaro za nekaj metalskih skupin, kar je tam prepovedano, zato sem v neki točki pristal v težavah in sem moral pobegniti. To je bilo leta 2019. Zame je bila ta cela poteza kot ena nočna mora, saj sem bil prisiljen zapustiti svoje staro življenje. Znašel sem se popolnoma sam, na tujih tleh, ampak nisem obupal, ker sem imel cilj – moram preživeti! Zato sem se moral postaviti na noge.
Ko sem končno prispel v Slovenijo, sem zaprosil za azil in namestili so me v azilni dom v centru Ljubljane na Kotnikovi. Počutil sem se, kot da začenjam novo življenje. Hitro sem dobil nove prijatelje, si kupil kitaro in spet postal aktiven glasbenik. Rad imam zgodovino, zato me je prijatelj seznanil s skupino, kjer trenirajo srednjeveško mečevanje. Pridružil sem se jim in pričel s treningi. Treniramo mečevanje, oblečeni smo v srednjeveške kostume in imamo veliko dogodkov in nastopov.
Čez nekaj časa sem prejel novico, da sem dobil status begunca. To je za nas begunce zelo pomembno, saj pomeni, da dobimo dovoljenje za bivanje v Sloveniji in da nas ne bodo deportirali v državo, kjer lahko izgubimo življenje.
Hkrati sem v tem času prejel iz Irana veliko novic o novih protestih proti režimu, v katerih so ubili na stotine ljudi. Usmrtili so mnogo mladih fantov in deklet v zaporih, zaradi česar sem bil zelo žalosten in potrt. A vseeno imam upanje na svobodo. Protestnikom, ki so še vedno v Iranu želim, da ne obupajo in da se postavijo na noge.
Ko sem dobil status begunca, sem pričel delati kot prostovoljec v nekem gledališču, kot gledališki tehnik. Tam sem vztrajal dolgo časa in upal, da bom dobil pogodbo za delo, vendar do tega nikoli ni prišlo. Človek ne more živeti od prostovoljstva, zato sem poiskal službo in se zaposlil v skladišču podjetja Lesnina. Tam sem pridobil veliko izkušenj, naučil sem se tudi dela z viličarjem. Delo mi je všeč in na delovnem mestu se dobro počutim. Kot da sem se postavil na noge.
Kmalu po tem, ko sem pričel delati v Lesnini, pa sem doživel šok v svojem zasebnem življenju, česar sploh nisem pričakoval. Imel sem punco, ki me je zapustila in več dni sem bil zaradi tega zelo depresiven. A tudi s to travmo sem se soočil – osredotočil sem se na službo, spet sem poprijel za svoj meč in začel ponovno trenirati, poprijel sem za kitaro in se vrgel v pisanje pesmi.
Za konec vam želim povedati, da ne moremo ugibati, koliko dobrih ali koliko slabih stvari se lahko zgodi v našem življenju. Pomembno je, da nanje reagiramo na pravilen način in da pri tem nikogar ne prizadanemo. Naša odgovornost je, da smo močni, ko se borimo za dosego svojih ciljev in da ne obupamo. Da ne pozabimo stati na svojih nogah. Ne sme nas zaznamovati le en dogodek v življenju. Smo mnogo več kot to. Smo naša ljubezen, naš poklic, naši hobiji, naša glasba, naša preteklost, naša travma, naše upanje, naša prihodnost.
Ebad Ahadi, Iran
Leave a Reply