Pozdravljeni. Moje ime je Hassan, prihajam iz Burundija, star sem 24 let. Po poklicu sem električar, odkar sem v Sloveniji, pa delam v restavraciji.
Nekega jutra sem bil na poti na tečaj slovenščine na Inštitut Cene Štupar. Na avtobusu sem videl neko starejšo žensko, ki je stala, zato sem ji ponudil svoj sedež. Zavrnila me je. Začela mi je govoriti: “Ti si prišel iz Amerike! V Ameriki ni služb, ni hrane! Ampak nima smisla, da si prišel sem, pojdi nazaj v Ameriko!” Zvenela je zelo jezna. Najprej je nekaj besed povedala po angleško, potem pa je začela govoriti v slovenčini in se čedalje bolj razburjala, a je nisem več razumel. Nek moški, ki je stal zraven nje, mi je s kretnjo namignil, da naj se ne odzivam, zato sem bil tiho. On se je poskušal pogovarjati z njo, a je ves čas kričala. Ko sem izstopil na svoji postaji, je izstopila tudi ona, pa tudi ta moški. Gospa je začela hoditi za mano in je še vedno vpila, potem pa je tudi ta moški povzdignil svoj glas, nisem razumel, kaj je rekel, razen besede ‘policija’, pri tem pa je v roke vzel svoj telefon. Sklepam, da ji je rekel, da če me bo še nadlegovala, da bo poklical policijo, kajti potem je utihnila in odšla.
Po tem dogodku sem bil zelo razburjen in osramočen. Ko sem se vrnil v azilni dom, sem odšel do socialne delavke in ji povedal, da ne želim več hoditi v šolo zaradi tega, kar se mi je zgodilo na avtobusu. Poskušala me je pomiriti. “Moraš biti pripravljen na takšne stvari,” mi je rekla. “Moraš biti bolj trd.” Isto mi je kasneje povedala učiteljica slovenščine. Razložila mi je, da na žalost veliko ljudi ni zadovoljnih, da smo prišli v Slovenijo po zaščito in da moram razviti trdo kožo in biti pripravljen na takšne situacije.
Od takrat naprej ignoriram takšne dogodke. Vem, da so ljudje različni. Nekateri so prijazni, ne pa vsi. Kljub neprijetnim situacijam ohranjam svoje dostojanstvo in to je to, kar je najbolj pomembno.
Druga prigoda, o kateri želim govoriti, je iz Merkatorja. Vsak dan grem med odmorom po malico v nek Merkator, ki stoji v bližini moje službe. Tam imajo nekega varnostnika, ki se je med vsakim mojim obiskom podal za mano, me spremljal in mi gledal pod prste, kot da želim nekaj ukrasti. Najprej sem bil zelo prizadet, potem pa sem se spomnil besed socialne delavke, da moram biti trd. Tako sem se odločil, da ga bom pač ignoriral. Če misli da sem kriminalec, pa naj hodi za mano.
Nekega dne, ko mi je blagajničarka vračala drobiž, pa me je prešinila zanimiva ideja. Denarja nisem pospravil v denarnico, ampak sem stopil do varnostnika in mu v roke porinil 10 eurov. Rekel sem mu: “To je zate, ker dobro opravljaš svoje delo.” Najprej me je samo gledal odprtih ust, nato mi je želel vrniti denar, a sem vztrajal.
Od tega dne naprej sva najboljša prijatelja. Ko pridem v trgovino, ne gre nikoli več za mano, zato ga sam pokličem: “Hej, bodyguard, a danes me pa ne boš spremljal?” Pa se zasmeji in reče: “Zdajle nimam časa, bom prišel za tabo malo kasneje.” Enkrat me je opomnil, da nisem vzel košarice, pa sem mu rekel: “Ni problema, saj bom vse spravil s svoje žepe in jakno.” Pa se je tudi samo smejal. Velikokrat se tudi malo pogovarjava, preden grem iz trgovine nazaj na delo. Včasih mu kupim kavo.
Zdaj razumem, da so ljudje različni. Eni nas ne marajo, eni nas ne poznajo in se nas zato bojijo, eni pa so prijazni. Imam tudi veliko prijateljev.
Nasplošno sem se privadil življenja v Sloveniji, ene stvari pa še vedno ne razumem. V Burundiju je veliko ljudi zelo revnih. V navadi je, da tisti, ki nekaj imamo, vedno damo tistim, ki nimajo. Sam sem recimo vedno nekaj dal ženskam in otrokom, ki so živeli na ulici. Tudi tukaj vidim veliko brezdomcev. Neko žensko vidim vsak dan in ji odnesem hrano iz restavracije ali pa ji dam nekaj drobiža. Nekajkrat se je že zgodilo, da so me mimoidoči opomnili, da to ni dobro. Še do danes mi ni nihče razložil, zakaj to ni dobro, zato tega še zdaj ne razumem.
Hassan, Burundi
Leave a Reply