Pozdravljeni. Ime mi je Ahmad, po rodu sem Palestinec, živel pa sem v Jordaniji. Jordanijo sem zapustil zaradi preganjanja in diskriminacije. Najhujša etapa moje poti do Slovenije, ki je bila prva država, v kateri se počutim varno, je bila pot skozi Hrvaško. Tam sem doživel veliko fizičnega in psihičnega nasilja. Policija je nadme spustila pse, zmerjali so me z ilegalcem.
Ko sem prišel v Slovenijo, sem zaprosil za azil. Kmalu sem spoznal mnogo ljudi in dobil prijatelje, s pridobitvijo delovnega dovoljenja pa sem tudi takoj našel službo kot keramičar. Takoj. Bil sem zelo zadovoljen, saj sem se zaposlil na področju, kjer ta država potebuje delavce. To mi je vzbudilo upanje, da se mi ne bo zgodilo nič slabega in da sem končno na varnem.
Nekega jutra sem se odpravljal v službo, a je nenapovedano prišla v azilni dom policija in me odpeljala na Hrvaško. Šef me je jezen klical, zakaj zamujam v službo, pa sem mu moral povedati, da me odstranjujejo iz države. Rekli so mi, da je tako po zakonu. Če je tako po zakonu, potem je ta zakon popolnoma nor. Pravijo, da ni dovolj delavcev, a hkrati nas kot kake kriminalce trpajo v policijske avte in vozijo čez mejo.
Počutil sem se zelo slabo, ker sem zamudil v službo. Svoje delo vedno opravljam odgovorno. Zato sem se še isti dan odpravil iz Hrvaške nazaj v Slovenijo.
Želim si, da bi Slovenija sprejela mojo prošnjo za azil. To je moj novi dom in želim ostati in prispevati k tej družbi. Želim si, da bi država prepoznala tako našo stisko kot tudi našo vrednost. Delavci smo gonilo družbe, ne pa njeno breme, to je potrebno razumeti.
Ahmad, Jordanija
Leave a Reply