Ime mi je Shams in prihajam iz Afganistana. Star sem 28 let, v Slovenijo pa sem prišel pred osmimi leti. Imam status begunca in že sedem let delovne dobe v tej državi. Pred kratkim sem oddal vlogo za državljanstvo. Izpolnjene imam vse pogoje, samo še izpit za jezik A2 moram narediti, ampam mislim, da to sploh ne bo problem. Govorim tako dobro slovensko, da včasih ljudje sploh ne opazijo, da sem tujec.
V teh sedmih letih sem zamenjal več različnih služb. Delal sem v raznih restavracijah, pa v Pekarni Žito, na Pošti in v Sparu. Vse službe so mi bile zelo všeč in niti na enem delovnem mestu nisem dobil odpovedi, vedno sem sam šel, ko sem dobil drugje boljšo priložnost.
Samo enkrat sem imel na delu slabo izkušnjo. V eni izmed restavracij v centru Ljubljane sem namreč delal po 15 ur na dan. Nekega dne sem se od neznosnega glavobola zgrudil na tla. Krvavel sem iz ušes. Odpeljali so me na urgenco, kjer so mi povedali, da se mi je to zgodilo zaradi preveč dela. V bolnišnici sem moral na preiskavah ostati tri tedne, nato pa sem moral biti še nekaj tednov na bolniški.
Ko sem se vrnil z bolniške, sem takoj zamenjal delovno mesto. Zdaj sem zaposlen v skladišču, kjer delam osem ur na dan, šest dni na teden, praznike imam prosto, imam bolniško, dopust in regres. To mi je zelo pomembno. Naj povem še, da sem nekaj časa delal kot prevajalec za sindikat, saj se mi zdi pomembno, da vsi delavci poznajo svoje pravice, tudi tujci.
Na splošno sem zelo zadovoljen s tem, kako se je življenje obrnilo. Pribežal sem iz razsutega Afganistana, zdaj pa delam, se učim, imam prijatelje. Hodim v fitnes, ko je lepo vreme, grem na kavo ali sprehod, ko je poletje, pa se odpeljem na morje v Koper ali Piran. Zelo rad imam poletje, takrat sem najbolj srečen.
Naj povem, da sem imel res srečo. Najprej sem delal v azilnem domu, ko sem se vpisal v šolo, sem delal prek študentskega servisa, ko sem dobil delovno dovoljenje, pa sem se lahko tudi redno zaposlil. Potem sem dobil še status begunca in sem se končno nehal bati, da bom deportiran v državo, kjer bi lahko umrl. A mnogi nimajo te sreče. Veliko prijateljev, s katerimi smo si delili čas v azilnem domu, ni dobilo statusa begunca in pristali so na ulici. Mnogi so pobegnili v druge države Evrope, ampak so še vedno na ulici. Rad bi poudaril, da je zelo pomembno, da ljudje pridobijo ustrezne papirje, saj lahko potem veliko naredijo iz sebe in lahko tudi veliko naredijo za državo, v kateri bivajo.
Mnogokrat mi pravijo, da sem zgodba o uspehu. Jaz pa pravim, da bi takšno zgodbo lahko pisal marsikdo, pa je ni mogel, ker mu niso odobrili azila in je moral potem zbežati ali se skrivati, da ne bi bil deportiran. Zelo pomembno je, da se ljudem omogoči legalno bivanje in delo. Potem bo takšnih zgodb, kot je moja, mnogo.
Shamsullah Amerkhel, Afganistan
Leave a Reply