Pozdravljeni. V Sloveniji imam status begunca. Že skoraj dve leti sem zaposlen. Preden sem dobil status, sem bil dolgo v dublinskem postopku, to pomeni, da so me želeli vrniti na Hrvaško. Naj vam povem, zakaj se nisem želel vrniti tja in zakaj je pomembno, da nikogar ne pošljejo tja.
Na Hrvaškem so me mučili. Z menoj so ravnali zelo slabo. Večkrat sem poskušal prečkati mejo, da bi zaprosil za azil, pa so me vsakič potisnili nazaj v Bosno.
Prvič smo mejo prečkali ponoči. Ujeli so nas policisti. Ukazali so nam, naj se vsedemo na tla. Pobrali so nam telefone. Potem so nam ukazali, naj se uležemo in so nas pričeli tepsti s policijskimi palicami. Tudi brcali so nas. Še dolgo sem imel odtise po telesu od tega tepeža. Nato so nas odpeljali do reke, ki razmejuje Hrvaško in Bosno in nam rekli, da moramo nazaj čez reko. Ko so videli, da se nismo premaknili, so začeli streljati v zrak. Skupina se je razbežala in niso nas mogli vseh poloviti, saj je bila tema. Sam sem se celo noč in cel naslednji dan skrival v gozdu, nato pa sem nadaljeval pot. Ko sem srečal neke Hrvate, so mi dali piti, nato pa so mi dali navodila, kako naj grem nazaj v Bosno.
Ob drugem poskusu smo poklicali organizacijo IOM, da bi nam pomagala. Prosili smo jih za pomoč, saj so bili v naši skupini tudi otroci. Na IOM so nam rekli, da bodo poklicali policijo, da nas reši, ker smo bili sredi gozda. Prišla je policija, s seboj so imeli tudi psa. V bližini je bila tudi kamera in policisti so nam rekli, da naj se umaknemo stran od kamere, pa se bomo pogovorili. Ko smo se umaknili stran od kamer, so nad nas spustili te pse. V angleščini so nam rekli, da smo kot opice. Ponovno smo se razbežali. Ena oseba si je med bežanjem zlomila nogo in v Bosni smo jo morali odpeljati k zdravniku.
V tretjem poskusu smo poskusili prečkati reko. Prve tri ljudi, ki so šli v vodo, je tok odnesel in še danes ne vemo, kaj se je zgodilo z njimi. Ko se je to zgodilo, ostali nismo niti poskušali iti v vodo.
V četrtem poizkusu smo dejansko prečkali mejo, a so nas ujeli policisti in nam zasegli telefone. Videli so, da smo poskušali vzpostavili stik z IOM, zato so nam uničili telefone in sim kartice. Spet so nas pregnali nazaj.
Naslednji dan pa so nas ponovno ujeli. Dvignili smo roke k višku. Posedli so nas na tla. Med nami so bili tudi otroci in ženske, ki so močno jokali. Dolgo časa smo sedeli tam in bili smo lačni. Nato so prišla policijska vozila in nas nekam odpeljala. Ne vem, ali je bil to center za pridržanje ali policijska postaja. Tudi tam smo morali več ur sedeti zunaj pred vrati. Potem so nas klicali noter in na silo jemali naše prstne odtise. Nobenega tolmača ni bilo in ničesar nisem smel vprašati, čeprav sem poskušal, pokazali so, da moram biti tiho. Nihče ni vedel, kaj se točno dogaja. Po tem so nas peljali v nek zaprt prostor, kjer smo morali lačni preživeti noč. Ker so otroci jokali od lakote, so nam prinesli vsakemu en kos kruha. Naslednji dan so nas spet klicali enega in po enega in nam dajali v podpis neke papirje. Nismo vedeli, kaj na njih piše. Rekli so, da imamo sedem dni časa, da zapustimo Hrvaško. Po končanih postopkih so nas z avtomobili odpeljali kake dva kilometra stran in nam ukazali, da čimprej zapustimo državo. Da bi zaprosili za azil, sploh ni bilo možnosti.
Ko sem prišel v Slovenijo, so mi rekli, da bom moral nazaj na Hrvaško. To je katastrofa. Videl sem ljudi, ki so zaradi Hrvaške policije postali invalidi.
Sam imam zdaj status begunca in sem zaposlen. Prej sem delal v skladišču v Sparu, zdaj pa delam v tovarni Hella. Učim se slovenščine in se ukvarjam s športom. V Sloveniji se zelo dobro počutim. Od slovenskih krajev so mi najbolj všeč Trzin, Kranj in Domažale, ker me spominjajo na mojo državo. Težko bi razložil, zakaj je temu tako, ampak občutek je podoben. Pogled na gore, bližina narave…
Kar se tiče Hrvaške, bi rad povedal še to, da ni prav, da se pošilja tja ljudi, ker Hrvaška ne spoštuje človekovih pravic. Prav tako ni prav, da se tja pošilja ljudi, ki so se že integrirali v slovensko družbo in so pokazali veliko volje do tega, da bi bili njeni člani. Veliko slovenskih prijateljev mi je reklo, da baje nihče noče ostati tukaj, niti oni. To me je presenetilo, saj jaz poznam veliko ljudi, ki bi radi ostali, pa ne morejo. Država bi morala biti ponosna na to, če želi kdo ostati in jim to omogočiti, kajti takšni ljudje lahko prinesejo veliko veselja v svojo okolico.
Jean Claude, Burundi
#Tukaj_smo
#Stop_deportations
#Stop_dublin_to_croatia
*Opomba uredništva: V letu 2023 je Ministrstvo za notranje zadeve izdalo 4389 azilnih odločb, od tega je bilo 4096 dublinskih odločb o vrnitvi, večinoma na Hrvaško. Kljub opozarjanju prosilcev za azil, aktivistov in nevladnikov na nedopustnost vračanj v to državo se je število izvedenih predaj v letu 2024 glede na prejšnje leto zvišalo za 500 odstotkov.
Leave a Reply