Prihajam iz Zvezne republike Nigerije. Imam zelo slabo izkušnjo iz poti. Ob prihodu v Republiko Hrvaško sta me pretepla dva policista in policistka. Odpeljali so me v policijsko pridržanje. Zaprli so me v majhen prostor. Niso mi dali jesti in med pretepom so mi pobrali ves denar. Z menoj so slabo ravnali.
Dan po tem, ko sem prespal v policijskem pridržanju, so me odpeljali na drugo lokacijo, kjer so mi na silo vzeli prstne odtise. Ne vem, v katerem kraju je bil ta objekt. Ne vem, kakšne barve je bila zgradba, bila je večnadstropna. Zdi se mi, da so imeli prostore, kjer bi me lahko nastanili. Mislim, da je bil to azilni dom, prostor za spanje. Policija me je pripeljala z avtom. Dobil sem papir, vendar ne vem, kaj je pisalo na njem, saj sem bil v šoku zaradi pretepa. Ko je policija odšla, sem vstopil in pokazal papir varnostniku. Varnostnik mi je dejal, da tam ne smem ostati. Da me nočejo. Ni mi dovolil, da vstopim v objekt, prav tako mi ni povedal, zakaj ne smem vstopiti v stavbo. Ukazano mi je bilo, da moram oditi. Enostavno mi je dejal, da moram proč. Zato sem spal zunaj. Spal sem onkraj ograj, v nekem grmovju izven objekta. Bilo je zelo mrzlo. Naslednji dan sem odšel na železniško postajo in zapustil Hrvaško.
Mislim, da me Republika Hrvaška ne bi lepo sprejela, če bi me poslali nazaj. Oni so me pregnali in me nočejo. Če bi se vrnil, me skrbi, da bi ob pogledu na policijo otrpnil od strahu. Že ko zaslišim besedo Hrvaška, sem v šoku. Obnašali so se, kot da nisem človek. Po pretepu sem bil v šoku, zaradi česar sem imel v Sloveniji psihiatrično obravnavo in sedanji sostanovalci so mi govorili, da govorim nesmisle in se mi posmehovali.
Po nekaj mesecih življenja v Sloveniji se počutim že mnogo bolje. Hodim v službo, ki mi pomaga odmisliti skrbi. Všeč mi je, kako tukaj ljudje komunicirajo. Ko nekaj vprašaš, se vsi potrudijo razložiti stvar tako, da boš razumel.
V Ljubljani mi je najbolj všeč center, všeč so mi tudi cerkve, velikokrat grem sedet v kakšno od njih. Tudi delo mi je všeč. Delam v skladišču. Še celo šef se vede spoštljivo do mene. Kliče me po nekem vzdevku, ki mi ga je on dal, pozabil sem, kako točno mi reče, ampak vem da je nekaj prijaznega.
Najbolj pa mi je všeč v Ambasadi Rog. Ko pridem tja, nisem samo sproščen, ampak tudi srečen. Vsak, ki pride tja, začuti mir v srcu in sprejetost. Ponavadi grem tja, preden grem v službo. Skupaj pojemo kosilo, potem gremo pa delat.
Letos sem bil prvič v Sloveniji za božični čas. Zelo mi je bilo všeč, kako so okrasili mesto. Velikokrat sem se sprehajal po ulicah in čutil veselje. Za novo leto sem šel gledat ognjemet.
Lahko zaključim tako, da rečem, da je vse v Sloveniji dobro, razen to, da mnoge deportirajo na Hrvaško. Vsakič, ko me kdo spomni na Hrvaško, se ponovno prestrašim. Pošiljanje ljudi nazaj tja je mučenje, ne razumem, zakaj to počnejo.
Justine, Nigerija
#Tukaj_smo
#Stop_deportations
#Stop_dublin_to_croatia
*Opomba uredništva: V letu 2023 je Ministrstvo za notranje zadeve izdalo 4389 azilnih odločb, od tega je bilo 4096 dublinskih odločb o vrnitvi, večinoma na Hrvaško. Kljub opozarjanju prosilcev za azil, aktivistov in nevladnikov na nedopustnost vračanj v to državo se je število izvedenih predaj v letu 2024 glede na prejšnje leto zvišalo za 500 odstotkov.
Leave a Reply