Pozdravljeni vsi, ki berete to zgodbo. Ime mi je Godswill in prihajam iz Nigerije, ki sem jo zapustil, da bi rešil svoje življenje pred oboroženimi milicami. Sem prosilec za azil v Sloveniji. Hodim v službo v tovarno in imam že veliko prijateljev. Navezal sem se na to državo in si sploh ne morem več predstavljati, da bi jo moral zapustiti.
A naj vam opišem, kakšna je bila moja pot do Slovenije in zakaj menim, da je narobe, da poskuša vlada ljudi pošiljati nazaj na Hrvaško, državo, ki smo jo prečkali in tam doživeli mnogo slabih stvari.
Iz Bosne na Hrvaško sem prišel z nekimi Arabci, prečkali smo nek gozd. Same poti ne poznam, vendar pa vem, da smo prišli v Zagreb. Bil sem prvič v Evropi, zato za azilni dom in azilni postopek sploh nisem vedel. Iskal sem kraj, kjer bi se počutil varno. Predstavljal sem si, da bom prišel in mi bo nekdo ponudil varno zatočišče. Vendar so mi policisti zvečer odvzeli prostost. Aretirali so me v centru Zagreba. Brez pojasnila so me zadržali v priporu en dan, do večera naslednjega dne. Tudi ko sem jim rekel, da sem lačen, me niso razumeli. Odgovorili so mi, da moram iti z njim v azilni dom, kjer bom oddal prstne odtise. Če tega ne bi storil, bi me poslali nazaj v Bosno.
V azilni dom smo se vozili v nekem črnem vozilu. Tam sem prejel paket s hrano, nato pa mi je nek gospod rekel, da moram oditi. Vprašal sem ga, kam naj grem, saj pri sebi nimam nobenega denarja. Vztrajal je, da moram zapustiti azilni center. Dokument, ki sem ga prejel, je samo začasno dovoljenje, da se lahko gibam zunaj centra. Bil sem zmeden in nisem vedel kam naj grem in kaj naj storim. Gospod je pritisnil nek gumb in prišla sta dva oborožena policista, ki sta imela tudi lisice. Rekla sta, da moram oditi in da sta prišla zato, da me pospremita ven. Z nikomer se nisem prepiral, le želel sem bolje vedeti, kaj se dogaja. Ko sem prišel ven, sem se spraševal, kam naj grem. Gledal sem naokrog, če bom srečal kakšnega Afričana, ki bi me razumel. Nato sem srečal Kamerunce.
Ko sem jim razložil situacijo, so mi povedali, da mi lahko najdejo prostor za prespati. Bil sem prestrašen, ker nisem vedel kakšna so pravila, vendar so mi Kamerunci povedali, da če stopim skupaj z njimi, ne bo nihče opazil. S svojo kartico so mi odprli vrata, da sem lahko šel v azilni dom. Potem sem šel s temi ljudmi v njihovo sobo. Rekli so mi, da lahko tam prespim, vendar moram zgodaj oditi, ker zjutraj pridejo varnostniki, da preverjajo sobe. V sobi sta dve postelji. Spal sem na tleh, a mi ni bilo mar, samo da sem imel kje na toplem za spati. Tudi če bi hotel spati na postelji, ne bi mogel, ker je bila zelo ozka.
Ko smo se zbudili, me je eden od Kameruncev peljal ven iz azilnega centra. Vprašal sem ga, kam naj grem. Povedal mi je, da lahko grem z danim papirjem, ki mi ga je dala uradnik, v center mesta in sem malo tam. Nato naj pridem zvečer nazaj in spet prespim pri njih v domu. Rekli so mi, naj jih zvečer počakam zunaj. S tramvajem številka 6 sem se odpeljal do mesta, sprehajal sem se po centru, sedel v parku. Zvečer sem prišel nazaj in čakal na Kamerunce. Ko so se vrnili, so mi spet odprli vrata in vstopili v center kot prejšnjo noč. Oni so mi pomagali. Nisem imel nobene izkaznice. Oni so šli po hrano in je nekaj delili z mano. Jedel sem pa šele zvečer, ko sem prišel nazaj. Bilo je enako kot prvi dan.
Mislim pa, da je bil tretji ali četrti dan, ko so me srečali policisti v mestu. Ko so me ustavili, so rekli, naj jim pokažem dokumente. Pokazal sem jim papir iz azilnega doma. Policist je rekel, da ta dokument ne zadošča. Bili so štirje policisti in tisti, ki se je pogovarjal z mano, mi je nato rekel, da tu ne smem ostati. Drugih pojasnil nisem dobil. Nato se je vse začelo hitro odvijati, eden od policistov me je odrinil in sem ga vprašal, zakaj me je odrival. Ko me je odrinil še enkrat, sem padel na tla in začel me je brcati, nato pa še njegovi trije kolegi. Brcali so me s škornji, predvsem v obraz. Potem ko so me prenehali brcati, so mi rekli, da me ne želijo videti nikoli več in da naj grem.
Bil sem močno zatečen v obraz in po vsem telesu me je bolelo, nato sem se vrnil nazaj pred azilni dom. Ko so me Kamerunci videli, sem jim pojasnil, kaj se je zgodilo. Rekli so, da ko bom šel z njimi v dom, me bodo peljali k zdravniku, ki me bo oskrbel. Ko sem šel v ambulanto, mi je zdravnik rekel, da moram na recepciji podati uradno izjavo na zapisnik pred policijo, in nato priti s tem policijskim zapisnikom nazaj k njemu, da mi bo lahko pomagal oziroma me zdravil. Šel sem nazaj h Kameruncem. Povedal sem jim, kaj je rekel zdravnik. Oni so mi rekli, da ne smem prijaviti dogodka, ker se še vedno skrivam v domu. Kamerunec mi je dal neko mazilo, ki sem ga nanesel na obraz. Oteklina je postopoma splahnela.
Peti dan zjutraj sem Kameruncem povedal, da tako ne morem nadaljevati, pa so rekli, da bi morda moral iti v kakšno drugo državo, ker v tem azilnem centru ne morem prebivati. Kamerunci so mi ponudili, da bodo stopili v stik z nekimi Arabci, ki naj bi potovali naprej proti Evropi. Kamerunci so v mojem imenu prosili te ljudi za pomoč. Skupaj smo se premaknili v Slovenijo čez nek most, oni pa so še isti dan šli naprej. Ponudili so mi, da grem z njimi naprej, drugače pa naj počakam tam, in da bodo pome prišli policisti. Odločil sem se ostati tam. Moje zdravstveno stanje je bilo slabo. Tudi, ko sem prišel do zdravnika v azilnem domu v Sloveniji, mi njegova zdravila niso pomagala. Zdravnik me je poslal naprej k psihiatru. Bil sem nespečen, imel sem travme in nočne more. Obiskoval sem terapije nekaj tednov. Napoten sem tudi na slikanje glave. Pred prihodom na Hrvaško nisem imel zdravstvenih težav. Odkar so me policisti pretepli, se bojim Hrvaške.
Šele po nekaj mesecih v Sloveniji sem si počasi opomogel. Veliko se vozim s kolesom po Ljubljani, ker mi pomaga, da se sprostim. Na ta način lahko občudujem veliko različnih kotičkov tega mesta, od katerim mi je zagotovo najbolj všeč center. Od slovenskih mest mi je najbolj všeč Izola in komaj čakam, da bomo šli poleti spet tja na morje z Ambasado Rog.
Če bi moral izbrati najlepši trenutek odkar sem v Sloveniji, bi izbral moj prvi obisk Ambasade Rog. Bil sem popolnoma šokiran nad raznolikostjo članov in harmonijo, ki vlada med njimi, pa čeprav prihajajo iz tako različnih držav in kultur. Še zdaj se vsakič, ko grem tja, spominjam tistega prvega dne in občutka, ki me je prevzel.
Resnično si želim ostati v Sloveniji, ki je prijazna in miroljubna dežela. Nehal sem se ozirati čez ramo in biti ves čas na preži, v strahu, da me bo kdo napadel. Tukaj se končno počutim kot človek.
Godswill, Nigerija
Leave a Reply