Večkrat sem skušal vstopiti na Hrvaško in ob tem se mi je zgodilo mnogo težkih stvari. Prvič me je ujela hrvaška policija in pričeli so kričati naj se uležem na tla. Usmerili so pištolo vame. Oseba, ki nas je vodila, je zbežala in pričeli so streljati v zrak. Policisti so vprašali, kdo govori angleško. Javil sem se. Vprašali so me, kaj počnemo tam. Rekel sem, da želimo zaprositi za azil. Dejali so, da ne sprejemajo migrantov in da se moramo vriti v Bosno. Rekel sem, da ne grem nazaj, da sem že na Hrvaškem in da hočem azil. Policist me je oklofutal in poklical vozilo, v katerega so nas strpali s pomočjo sile.
Odpeljali so nas k drugim policistom, ki so bili zamaskirani. Enega za drugim so nas izkrcali iz vozila. Po tem so zahtevali denar in telefone. Preiskali so me in našli denar, ki sem ga imel skritega v hlačah. Z nožem so razparali skrivališče in vzeli denar. Nato so me pričeli tepsti s pendrekom in pred mojimi očmi razbili moj telefon. Tako so ukrepali z vsemi v vozilu. To se je zgodilo v gozdu, poleg reke. Ukazali so naj gremo preko reke nazaj v Bosno.
Večina nas ni znala plavati. Tudi jaz ne. Povedal sem jim to. Prigovarjali so nas, da voda sega le do kolen. Najprej sta v vodo zabredla dva, ki sta znala plavati. Videli smo kako je visoka voda, do vratu, in nismo želeli vstopiti. Nato so pričeli streljati v zrak. Takoj ko sem vstopil, mi je voda segala do vratu in voda je močno drla, ker je tisti dan močno deževalo. Eden od kolegov je dejal naj maham z rokami in da me bo ujel. V nekem hipu mi je voda segla preko glave in če me ne bi potegnil na plano, bi se utopil. Tisti, ki so znali plavati, so rešili ostale in uspeli smo priti iz vode.
Nato smo odšli v center Lipa v Bosno. Odpeljali so nas v bolnico, ker smo bili podhlajeni. Po nekaj tednih sem spet poskusil oditi na Hrvaško. Po gozdovih sem hodil štiri do pet dni, zadnji del poti pa sem šel z vlakom. Tokrat sem prišel do Zagreba. Tam so me ustavili policisti so od mene zahtevali dokumente. Nisem jih imel in rekel sem, da sem prišel, da bi prosil za azil. Dejali so, da ni azila in da me bodo deportirali. Prepoznal sem enega od policistov. Bil je tam, ko sem prvič vstopil. Odpeljal me je k svojemu nadrejenemu, in ta je dejal, naj me odpeljejo na bližnjo policijsko postajo. Tam so mi pobrali vse in rekli, da moram oddati prstne odtise. Bil sem vesel, da bom končno lahko zaprosil za azil, vendar so ponovili, da zame ni azila. Želel sem izvedeti zakaj potem dajem prstne odtise, vendar mi niso pojasnili in so le dejali, da me bodo odpeljali v center Porin. Tam sem bil en dan. Stranišča v sobi, kjer sem bil, ni bilo mogoče izplahniti. Šel sem na recepcijo in se pritožil in odvrnili so mi naj odidem. Ker sem vztrajal, so poklicali policijo. Ko so prišli policisti, sem jih vprašal, kaj je z mojim azilnim postopkom, saj mi ni nihče ničesar razložil. Rekli so mi, da zame ni azila in da me bodo deportirali v izvorno državo. Ko sem se vrnil v sobo, sem bil prestrašen, saj se nisem želel vrniti v izvorno državo. Tam je zame nevarno. Zato sem se odločil, da zapustim Hrvaško in tako sem prišel v Slovenijo.
Ko sem vstopil v Slovenijo, so me po okoli 10 minutah ujeli policisti. Bil sem zelo razburjen in prestrašen, saj so nas na poti do Slovenije lovili Hrvaški policisti in zajeli dva moja prijatelja. Še zdaj ne vem, kaj se je zgodilo z njima. Dvignil sem torej roke in se želel predati. Prišli so do mene in me pomirili. Odpeljali so me na policijsko postajo, naredili zapisnik in mi dali hrano in oddejo, nato pa so me odpeljali v azilni dom. V azilnem domu so mi ob prihodu izročili copate, čiste obleke in milo. Odpeljali so me do moje nove sobe in vse je bilo ok. V tistem trenutku me je prešinilo, da je to življenje, kakršnega hočem. Ne želim bogastva in prestiža, potrebujem samo občutek svobode in varnosti. Še vedno ne vem, če bom lahko ostal v Sloveniji ampak že zdaj se počutim kot najsrečnejši človek na svetu.
Naslednji teden bom dobil delovno dovoljenje in se že veselim, da bom šel lahko v službo, upam, da jo bom hitro našel. Čas si preganjam z branjem romanov, telovadbo in sprehodi. Udeležil sem se tudi prostovoljnih čistilnih akcij, kjer sem pobiral smeti in pomagal mestu, da je lepše in bolj urejeno. V svoji državi sem imel majhen biznis, zdaj pa razmišljam o tem, da bi rad postal voznik avtobusa.
Povedali so mi, da me bodo vrnili na Hrvaško. Za nič na svetu se ne želim vrniti tja. Tam je veliko nasilja in rasizma, migrantov ne obravnavajo na človeški način.
Muctarr, Siearra Leone
Leave a Reply