Ime mi je Shaka in prihajam iz Burundija. Imam status begunca in sem že dlje časa zaposlen v restavraciji s hitro hrano. Moje prve mesece v Sloveniji je zaznamoval strah pred tem, da bom vrnjen na Hrvaško. Rad bi vam orisal, zakaj se nisem želel vrniti tja in zakaj je narobe, da Evropske države vztrajajo pri teh deportacijah.
Prve štiri dni, ki sem jih preživel na Hrvaškem, sem bil v gozdu. Izgubili smo se in spraševali prebivalce za pot. Ti so nas usmerili na vlak, na katerega nismo smeli, ker nismo imeli dokumentov. Bilo je zelo mrzlo in oblečeni smo imeli po tri suknjiče, a smo jih odstopili otrokom. Na koncu sem imel na sebi le en suknjič. Zeblo me je.
Podnevi smo se skrivali in potovali ponoči. Ko nas je zajela policija, so nas pretepli, streljali v zrak in nad nas spustili pse. Nato so nas poslali nazaj v Bosno.
Naslednjič smo si izbrali drugo pot za prestop meje, ki je bila daljša. Hodili smo pet dni in menili smo, da smo že blizu Slovenije. Ko smo iz gozda stopili na cesto, smo zagledali policijski avto, ki nas je ustavil. Ponovno so nas nagonili nazaj.
V tretjem poskusu prečkanja meje sem se pridružil eni družini, saj sem ugotovil, da družina lažje pride na Hrvaško. Družina, h kateri sem se pridružil, je imela majhne otroke. Povedali smo, da smo iz Burundija. Klub temu so nas spravili v avto in nas odpeljali nekam, kjer nismo vedeli, kje smo. Tavali smo po gozdu in bil je mraz. Žena, ki je bila z nami, je imela probleme s srcem. Doživela je krizo in v Bosni so jo oskrbeli v bolnici.
V ponovnem poskusu smo trdili, da smo družina iz Konga, a so nas tudi takrat zavrnili. Ta ista ženska, ki je imela težave s srcem, je padla v nezavest. Policistom sem rekel, da je moja žena. Takrat so me začeli pretepati. Na koncu so se nas vseeno nekako usmilili. Vse zaradi te ženske, ki je izgubila zavest. Peljali so nas na policijsko postajo in nas klicali v sobo za zasliševanje enga po enega. Povedal sem jim, da sem mož od te ženske. Nobene možnosti ni bilo, da bi zaprosil za azil, saj ni bilo nobenega prevajalca in nam sploh niso pustili govoriti, samo izpolnjevali smo nek obrazec. Obravnavali so nas kot živino, ki jo pelješ sem in tja.
Fotografirali so nas in nam dali papirje. Nihče ni vedel, kaj se dogaja. Po fotografiranju so nas dali v en prostor v višjem nadstropju in nas začeli klicati za odvzetje prstnih odtisov. Ponoči so nas ponovno poklicali, vsakega posebej, in nam dali v podpis nek papir. Ti papirji so bili na prvi strani napisani v hrvaškem jeziku, šele ko smo odšli, smo videli, da je na drugi strani napisano v angleškem jeziku. Ugotovili smo, da moramo zapustiti Hrvaško v roku sedmih dni. Na policijski postaji nismo dobili ničesar za jesti, bili smo lačni, niti otrok se niso usmilili in jim dali kaj hrane. Ko smo podpisali te dokumente, so nas dali v avto in odpeljali na železniško postajo ter nam rekli, da moramo na vlak. Niso pa nam povedali, kam pelje ta vlak.
Ko smo prispeli v Zagreb, so nas policisti ponovno prijeli in ko smo jim pokazali prej omenjene papirje, nam je policist povedal, da moramo na vlak za v Bosno. Prosili smo, če lahko prespimo na železniški postaji, a so nam rekli, da tega ne smemo. Takrat so nas peljali v park, kjer smo vsi prespali, skupaj z otroci. Naslednje jutro smo odšli na vlak za Buzet in od tam naprej v Slovenijo.
Zaradi vsega tega, kar sem opazil na Hrvaškem – da jim še za otroke ni mar in da to ni država, v kateri bi lahko živel v miru – se tja nisem želel vrniti. Niso nam dali priložnosti, da bi povedali, kaj nam je ali da bi vsaj vprašali, če želimo mednarodno zaščito. Glede na to, kaj sem na Hrvaškem videl in kaj se mi je tam zgodilo, ne verjamem, da imajo način, da bi me sprejeli kot človeka in mi dali zatočišče. Hrvaška ne bi korektno obravnavala moje prošnje za mednarodno zaščito, saj so že kazali znake, da me ne želijo tam. Ne zaupam jim, ker policija predstavlja državo. Neizmerno sem vesel in hvaležen, da sem lahko ostal v Sloveniji. Apeliram na slovensko vlado, da da to priložnost tudi ostalim.
Shaka, Burundi
Leave a Reply