Ko sem bil prvič na Hrvaškem, v sedmih dneh nisem videl nikogar razen policistov. Ves čas sem bil nastanjen v toaletnih prostorih. Temnopolte in Arabce so na policijski postaji dali v toaletne prostore. Z meje, kjer so me zajeli, so me s policijskim vozilom odpeljali na policijsko postajo in mi tam vzeli prstne odtise. Sedem dni sem spal ob stranišču. Zelo je smrdelo.
Ko so me izpustili, sem odšel na železniško postajo in nato preko Slovenije in Italije v Švico. Iz Švice so me deportirali na Hrvaško, kjer sem nato ostal eno leto. Tokrat sem bil nastanjen v azilnem domu. Imel sem zagotovljene tri obroke, vendar je bilo hrane premalo. Če je bil kdo bolan, mu niso zagotovili zdravljenja. Bolel me je želodec in imel sem raztrganino na stegnu. Nisem dobil zdravniške oskrbe, ampak sem moral sam v lekarno, da sem se zdravil. Pri vložitvi prošnje je bil prisoten tolmač za francoski jezik, vendar se sploh nisva razumela. Na Hrvaškem je bila moja prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena. Pritožil sem se in ponovno dobil enako odločitev. V bistvu se je to zgodilo vsem, ki smo čakali na azil. Mislim da ne poznam nikogar, ki so mu podelili azil.
Na Hrvaško se ne želim vrniti. V nastanitvenih kapacitetah je bilo vroče, v sobah smo imeli tudi ščurke in stenice, vendar glede tega ni nihče ukrepal. Socialnih delavcev ni bilo, varnostniki pa so bili rasisti. Ko sem enkrat želel zamenjati sobo, me je eden od varnostnikov zagrabil za oblačilo. Varnostnik me je tudi klical “nigro”. Govoril mi je naj grem v tiste države, ki so nas kolonizirale, ker Hrvaška nas ni. Nastanitvene kapacitete zapirajo ob 23h, če se kdo vrne po tej uri mora spati zunaj, na prostem, kar se mi je večkrat zgodilo. Ko sem se vrnil, mi kartica ni odprla vrat. To se mi je zgodilo tudi na dan, ko mi je odvetnik vročil zadnjo negativno odločitev. Receptor je preveril in ugotovil, da je moj postopek za priznanje mednarodne zaščite zaključen, zato me ni spustil nazaj v azilni dom.
Zdaj sem v Sloveniji in tukaj je drugače. Ker sem bil profesionalni nogometaš, sem si tudi tukaj poiskal klub, v katerem lahko igram. Hodim tudi v šolo in se učim slovenskega jezika. Ljudje so prijazni in včasih imam občutek, kot da so vsi ena velika družina. Nihče še ni bil nesramen do mene, vsi so spoštljivi. Ker bom v prihodnjih dneh dobil delovno dovoljenje, že iščem službo. Moj najlepši dan v Sloveniji je bil 31. December. Odšel sem v Center Ljubljane in s prijatelji gledal ognjemet. Resnično upam, da me ne bodo poslali nazaj na Hrvaško. Tam so me poniževali, tukaj pa se počutim bolj sprejetega. To je zelo pomembno, če želi človek živeti normalno.
Baross, Togo
Leave a Reply