Dober dan vsem, ki boste prebrali mojo zgodbo. Ime mi je Regis in prihajam iz Burundija. Moja pot do Slovenije ni bila lahka in o tem bi rad govoril.
Na Hrvaško mi je uspelo priti v šestem poskusu. Pred tem sem doživel mnogo groznega. Kadar so nas ujeli, so nas posedli na tla in nam grozili s psi, ki so jih imeli s sabo. Prvič so me s psom pognali nazaj čez bosansko mejo. Drugič so mi še vzeli telefon in ga razbili. Vsakič so me tudi pretepli ali klofutali ali tolkli s palicami in porivali naokoli. Enkrat so me sredi noči pognali nazaj čez mejo, bil sem v gozdu in moral sem bežati pred divjimi svinjami. Pri tem sem si poškodoval koleno. Nekako mi je uspelo splezati na drevo in celo noč sem preživel na veji, na smrt utrujen in na smrt prestarešn, da bom padel dol. Naslednjič so me spet pretepli in mi dali za podpisati nek papir, katerega nisem razumel, in me ponovno prepodili v Bosno.
Šele ko sem šestič prečkal mejo, so me odpeljali v neko stavbo, mi na silo vzeli prstne odtise in mi dali v podpis neke papirje. Vsi papirji so bili v Hrvaškem jeziku, nimam pojma kaj sem podpisoval, nikjer ni bilo nobenega prevajalca in policisti so mi ves čas govorili grde besede. Tam so me zadrževali deset ur, lačnega in žejnega. V majhni sobi nas je bilo osem. V enem kotu sobe je bil WC, policisti so mi rekli, naj se vsedem na tla zraven WC-ja.
Nato so me prepeljali v Zagreb, po neki slabi cesti, tako da me je ves čas premetavalo in me sililo na bruhanje. Rekli so, da je tam hotel. Namestili so me v neko sobo. To je bilo sredi noči. Zjutraj so me poklicali na recepcijo, tam se dobil čaj. Ko sem se vrnil v svojo sobo, sem odkril, da je nekdo vse moje stvari zmetal v smeti. To so bili varnostniki. Rekli so mi, naj pospravim za sabo in naj pomijem stranišče, nato pa naj odidem. Vzel sem svoje stvari iz smeti, pomil WC, nato pa sem zapustil ta hotel, ki je bil v resnici azilni dom in odšel v Slovenijo.
Naj povem še, da sem pred odhodom še odšel v trgovino, da bi si kupil hrano. Trgovec mi je rekel: “No food for black people, go out.” Tako da sem prišel v Slovenijo popolnoma prestradan.
Ves čas na Hrvaškem me je močno tiščalo v srcu, ves čas se mi je vrtelo. Najprej sem mislil, da zaradi lakote. Toda to se mi je potem dogajalo tudi po prihodu v Slovenijo. Mislim, da sem v resnici dobil travmo.
Moje prve mesece življenja v Sloveniji je zaznamoval hud strah pred tem, da me bodo deportirali na Hrvaško. Šele po dolgem mučnem obdobju so me obvestili, da bom lahko ostal. To je bil res vesel dan. Zdaj sem tukaj že dve leti, pred kratkim sem dobil tudi status begunca. Življenje zame tukaj je dobro. Hodim v šolo in službo in imam veliko slovenskih prijateljev. Slovenski ljudje so mi zelo všeč. Imam prijatelja, ki sem ga spoznal v cerkvi in k njemu grem velikokrat na obisk. Ta prijatelj živi v Medvodah. Medvode so mogoče moj najljubši kraj v Sloveniji, saj so majhne in mirne, pa nič ni daleč proč – Ljubljana je blizu, prav tako so blizu gore in lepa narava.
Od vseh lepih dni v Sloveniji je bil najlepši izlet v Izolo. Bil sem vesel, ker sem plaval v lepem morju in opazoval ljudi na plaži, ki so prihajali iz najrazličnejših držav in nihče ni bil rasist, vsi so bili prijazni do nas. Ker je to turistični kraj, so navajeni tujcev.
V svojem prostem času hodim v fitnes in igram kitaro. Želim si tudi, da bi lahko nadaljeval s svojim študijem, ki sem ga moral opustiti, ko sem zbežal iz svoje države. Študiral sem računalništvo. Rad bi imel kariero kot računalniški inženir.
Ob koncu bi rad izrazil hvaležnost za vse lepe stvari, ki so se mi tukaj zgodile, za priložnost, ki sem jo dobil, da si lahko uredim življenje. Ob tem pa bi naprosil vse pristojne institucije, da prenehajo v vračanjem na Hrvaško. S tem se namreč ljudem priložnost vzame in potepta. Če se od ljudi pričakuje, da dajo od sebe vse najboljše, se morajo počutiti varno. To je najpomembnejša stvar, ki jo mi begunci zelo dobro razumemo. Hrvaška pa za nas ni varna država.
Regis, Burundi
#Tukaj_smo
#Stop_deportations
#Stop_dublin_to_croatia
*Opomba uredništva: V letu 2023 je Ministrstvo za notranje zadeve izdalo 4389 azilnih odločb, od tega je bilo 4096 dublinskih odločb o vrnitvi, večinoma na Hrvaško. Kljub opozarjanju prosilcev za azil, aktivistov in nevladnikov na nedopustnost vračanj v to državo se je število izvedenih predaj v letu 2024 glede na prejšnje leto zvišalo za 500 odstotkov.
Leave a Reply