Subutâmä. Nič ne pride zlahka.

Dober dan. Sem ženska iz Afrike. Sem preprosta in razumevajačo oseba, znam poslušati in znam doseči svoje cilje. Rodila sem se in odraščala v majhnem prašnem mestecu Okahandja v Namibiji. Bila sem prvorojenka po materini strani, oče pa je imel dve hčerki že od prej. Vzgajala me je babica, saj mama ni bila mentalno stabilna. Babica je bila pravzaprav naša zakonita skrbnica. Po šoli sem vsak dan igrala nogomet s fanti, ob večerih pa smo sedeli s sorojenci okoli ognja in poslušali babičine zgodbe. Druge hiše so imele elektriko, naša pa ne, saj je babica verjela, da elektrika povzroči požar in požge dom.

V mojem zadnjem letu osnovne šole sem naredila preboj v svoji nogometni karieri in postala del nacionalne ekipe, ki je zastopala državo tudi na mednarodnih tekmah. Moja prva pot je bila na letalu 545, ki je bilo največje v tistem času. To je bil zelo lep izlet za trinajstletnico, ki si želi videti svet.

Po zaključku osnovne šole sem se vpisala v srednjo šolo, kjer so bile moje ocene povprečne, ampak dobre. Ko sem se vpisala na kolidž, so se moje ocene še izboljšale. Toda finančna situacija mi ni dovolila nadaljevati študija, prav tako sem morala opustiti nogometno kariero, saj se je moja družina ves čas pritoževala, da je nogomet za fante in da ga moram opustiti in se osredotočiti na poroko.

Tako sem začela iskati zaposlitev. V moji prvi službi sem bila služkinja. To sem delala kakšno leto in pol. Zaslužila sem, če preračunam v evre, okoli 10 eurov na mesec. Nekaj sem zapravila za najemnino, ostala sem poslala domov k svoji družini. Hrano sem dobila na delovnem mestu. V naslednjem letu sem začela delati še druge stvari in uspelo mi je privarčevati okoli 30 do 40 eurov na mesec.

V tem času pa se je zdravje moje mame zelo poslabšalo. Gledala sem jo, kako je počasi umirala dan za dnem. Nisem ji mogla z ničemer pomagati in to me je navdalo z obupnim občutkom šibkosti in nemoči. Ko je umrla, sem bila zelo potrta, ker ji nisem mogla z ničemer pomagati. Ostala sem sama z nalogo, da skrbim za svoje mlajše brate in sestre in za svojo prvo hčerko. Rekla sem Bogu, naj mi da priložnost, da dobim službo, v kateri bom lahko skrbela za uboge ljudi. Privarčevala sem denar in se vpisala na šolo za oskrbovalko. Moja prva stranka je bil gospod, ki je imel raka na prostati, skrbela sem zanj vse dokler ni umrl. Po tem sem dobila priložnost in se zaposlila v elitni privatni bolnišnici, kjer sem delala več kot pet let. Vpisala sem se v šolo za medicinsko sestro. Zaklučila sem dve leti, dve leti pa sta bili še pred mano. Načrte mi je prekrižala poroka in selitev v Slovenijo. Poročila sem se namreč z moškim iz Slovenije.

Na poti iz Namibije v Slovenijo sem morala zamenjati tri različne avione in cel čas sem močno jokala. Bilo me je strah tega neznanskega skoka v neznano. Moji prvi dnevi v Sloveniji so bili kaotični. Kadarkoli sem prišla v Ljubljano, sem se izgubila. Enkrat sem, ko sem popolnoma obupana tavala naokoli, srečala nekega moškega iz Gambije, ki mi je prijazno pomagal, da sem sem se vsedla na pravi avtobus, ki me je odpeljal nazaj v mojo vas. Ta človek je kasneje postal moj zelo dober prijatelj. Vpisala sem se na tečaj slovenščine, a ko sem ga zaključila, še vedno nisem razumela popolnoma nič. Če nisem bila na tečaju, sem bila doma, kjer se nisem z nikomer pogovarjala po slovensko, zato mi tečaj ni zares koristil.

Ker sem bila popolnoma sama v novi državi, z izjemo moža, ki je bil ves čas zaposlen, sem bila zelo osamljena. Imela sem domotožje, bila sem depresivna in ves čas sem imela hude glavobole. Začela sem se zatekati celo k alkoholu. Ko je moje počutje postalo že precej kritično, sem se odpravila k zdravniku, ki je naredil veliko testov in mi na koncu povedal, da so rezultati vsi uredu in da imam najbrž težave zaradi spremembe okolja, vremena ali depresije.

Februarja lanskega leta sem končno dobila svoje prvo dovoljenje za bivanje v Sloveniji in odločila sem se, da proslavim z odhodom na neko afriško zabavo v Ljubljani. Tam sem spoznala mnogo Afričanov, ki živijo v Sloveniji in takoj se mi je povrnila volja do življenja. Dve ženski, ki sem ju spoznala, sta mi rekli, naj se prijavim na Zavod za zaposlovanje in poskušam poiskati službo. Res sem to storila in sledilo je mnogo intervjujev za službo, ki pa so bili neuspešni, ker nisem govorila slovenščine.

Čez nekaj časa sem končno dobila službo v restavraciji. Nekega dne je bila šefica zelo slabe volje in je vso jezo stresla name. Karkoli sem naredila, ni bilo dovolj dobro, zlila je res veliko gnoja name. Bila sem obupana. Istega dne me je moj pastor odpeljal v Ambasado Rog, migrantsko delavsko organizacijo. Tam se se pogovarjala z ljudmi v podobnih situacijah in dobila veliko poguma. Odločila sem se, da se ne bom nikoli več vrnila na tisto delovno mesto. Ker nisem prišla, me je šefica klicala po telefonu in se mi opravičila in mi rekla, da naj pridem nazaj, saj me res potrebujejo. Dala sem jim še eno priložnost in od tistega dne naprej je vse drugače. Zdaj sem zadovoljna. Vsak dan se naučim veliko novega. Začela sem kot pomivalka posode, zdaj pa znam narediti že vse pizze iz menija. Pomagam tudi že uvajati nove delavce. Sproti se tudi učim sloveščine, vsak dan znam malo bolje.

Nekega dne me je v parku ustavila neka brezdomka in mi rekal: “Črna pička materina.” Vprašala me je, če vem, kaj to pomeni. Rekla sem, da ne. Odgovorila mi je, da to pomeni “marihuana”. Kasneje mi je razložila, da slovenščina ni samo: “Dober dan, kako si?”, ampak da ima tudi mnoge grde besede in naj se naučim jezika, da ne bom izpadla bedasta. Rekla sem ji ok. Kasneje sem v službi vprašala za pomen njenih besed in so mi jih razložili.

Najprej sem želela biti športnica, pa so se moje sanje sesule v prah, ker so mi vsi govorili, da je nogomet za fante. Potem se želela postati medicinska sestra, a zaradi okoliščin tudi nikoli nisem mogla zaključiti šolanja. Ampak moje sanje zaradi tega niso sesute. Še vedno imam nešteto talentov, ki jih lahko uporabim. Sem dobra v šivanju, peki slaščic in friziranju, želim se preizkusiti tudi v poslovanju.

Če pogledam za nazaj, je bil zame čas v Sloveniji težak ampak tudi zelo lep. Imela sem veliko preizkušenj ampak na srečo sem vedno ob pravem trenutku spoznala prave ljudi, ki so me usmerili nazaj na pravo pot in mi vlili pogum. Vesela sem, da sem članica Ambasade Rog. In da imam pogum, da se borim. Subutâmä. Nič ne pride zlahka.

*pripis: ker sem zgodbo zapisala že pred nekaj meseci, sem se odločila še nekaj dodati. Naj povem, da sem se pred nekaj tedni zaposlila v Domu za starejše občane in sem neizmerno srečna, saj sem uresničila svoje sanje. Hvala vsem, ki ste me podpirali.