LAHKO ŽIVIŠ Z NAJHUJŠIMI STRAHOVI?

Lahko živiš z najhujšimi strahovi?
Pritisk, stres, več kot običajne skrbi? Če želiš vedeti, kako se počutim, imam zate vprašanje.
Ali z najhujšimi strahovi lahko živiš vsak dan?
To sem se sam v svojem življenju večkrat vprašal.
Zame je odgovor preprost. NE, ne morem.
Zato je razlog, da sem živ in pišem vse to, naslednji.
Včasih, ko razmišljam o svojem življenju do te dolge in žalostne zgodbe, se zdi, kot da je del mene želel to dolgo, težko in žalostno zgodbo; morda jo je želel psihotični bolnik.
In ta morda tudi ni edini, ki stoji pred rdečo lučjo na križišču.
Vsak dan se o tem neštetokrat vprašam in vedno se konča pri epistemologiji …
Zgodba o kurdskem otroštvu na podeželju na severozahodu Irana, v kraju, od koder lahko vidiš samo gore, za katerega sem v otroštvu mislil, da je cel svet.
Labirint te zgodbe je tako zahteven kot sprememba lokacije.
Žalostna in nora zgodba, ki je enaka ali hujša od Voltairjevih ali Dostojevskijevih, toda na drugačen način.
Moja zgodba nima ne vsebine ne smisla.
Kdo se je bo sploh spomnil?
Zgodbe o otroku, čigar talent in pamet sta postali žrtvi slepih idealov. Strast do uspeha na številnih področjih pa je povozila diskriminacija.
In na koncu je bilo vse zadovoljstvo žrtev hladnokrvnih, sebičnih pravil in diktatorjev …
Zdaj imam 29 let in se že pol leta borim za uresničevanje osnovnih človeških potreb, kar je neodtujljiva pravica vsakogar, toda niti opazijo me ne. Če bi bil ščurek, bi me opazili …
Kaj je bolj ponižujoče od tega?
Vsak dan stres in boji samo zato, da bi dobil pozornost oblasti in rešil svoj položaj.
Zdaj pa mi povej, kdo se bo spomnil moje zgodbe?
Zgodbe o 29-letnem moškem, ki je na tisoče kilometrov oddaljen od doma, družine in prijateljev in ki ni naredil nič drugega, kot zbežal zaradi strahu pred smrtjo …
Če te torej zanima, kako se počutim, imam zate vprašanje.
Ali lahko živiš v strahu?
Jaz pravim, da ne.
Kar je lahko nesmiselno, kot je smiseln moj obstoj za vse tiste ljudi.
Torej, kakšen je tvoj odgovor?

X, Iran