Meseca decembra smo iranski begunci v Sloveniji organizirali shod, v katerem smo se poklonili žrtvam nasilja v zadnjih iranskih protivladnih protestih. Na Kongresnem trgu smo prižgali sveče in razobesili transparente, ki so razkrivali, da je cena svobode v Iranu smrt. Postali smo glas svojih ljudi, ki so se borili proti diktatorskemu režimu. Režimu, zaradi katerega smo sami morali zbežati, da bi sploh ostali živi.
Čemu so šli ljudje v Iranu sploh na ulice? Utrujeni so od štiridesetletnega trpljenja pod to vlado. V Iranu nimamo nobene svobode. Paziti moramo kaj govorimo, kako mislimo, kako se oblačimo, kako se vedemo. Ves čas na nas prežijo režimski vohuni, policija in vojska, vsaka naša napaka je strogo kaznovana. V lastni domovini smo kot v zaporu. Politiki uporabljajo naš denar, da z njim podpirajo teroristične organizacije po drugih državah in si s tem krepijo regionalno moč, ljudstvo pa živi v revščini. Nad ženskami je represija še večja, niti pomisliti ne smejo na to, da bi se po ulici odpravile brez hijaba. Dekleta, ki na instagramu objavijo fotografijo brez rute čez lase, obsodijo na zapor.
Zato so šli ljudje na ulice. Ker želijo svobodo. Študentje, delavci, ženske, združeni proti tiraniji vlade. 1500 jih je izgubilo življenje. Na tisoče je pogrešanih. Mnogi med njimi so najbrž pristali v mučilnicah iranskih zaporov. Druge vlečejo, umorjene in odvržene, iz jezerov in rek. Za mesec dni so celi državi odklopili internet. Da nihče ne bi izvedel o grozotah, ki se odvijajo na ulicah Teherana, Isfahana, Shiraza…
Tudi mediji na Zahodu so molčali. Zato smo priredili naš shod. Ker nihče drug ni govoril o smrtih naših ljudi. Morali smo posoditi svoj glas tistim, ki so se borili na ulicah naših mest. A tudi o našem shodu ni poročal nihče. Kot da trpljenje iranskega ljudstva ne obstaja. Ali kot da ga nihče ne želi prepoznati. Pričakovali smo odziv Evropskih politikov, da se opredelijo do dogajanja v Iranu, a nihče ni črhnil niti besede.
A veste kdaj so se mediji prebudili? Ko je Trump ubil Souleimanija. Drugega moža iranskega režima. Tistega, ki je pomagal uničevati naša življenja. Tistega, zaradi katerega smo danes tu. Begunci v Evropi. Kar naenkrat je Iran preplavil naslovnice. Ni pravično. Souleimani je terorist, pod katerim je trpelo celo ljudstvo. Zakaj si on zasluži pozornosti in ne mi? Zakaj ne 1500 mrtvih v zadnjih protestih proti njemu? Zakaj ne nešteto mučenih, zaprtih, ponižanih?
Trump ni ubil človeka, ki bi bil simbol Irana. Iran smo mi, ljudje, ne pa naši osovraženi voditelji.
Pa ne mislite, da si želimo, da nam Amerika pribori demokracijo. Poznamo to zgodbo in ji ne verjamemo. Nočemo biti novi Irak. Demokracijo si želimo priboriti sami. Brez Amerike. Brez tuje vojske in nastavljenih marionet.
Kaj se bo zgodilo? Ne vemo. Tako Amerika kot tudi Iran so norci z veliko orožja, zato obstaja realna bojazen pred vojno. Ne želimo vojne. Vsekakor pa želimo, da se v Iranu zamenja oblast. Ampak pod našimi pogoji.
X, Iran