Včeraj smo bili na izredni seji Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti znova priča sprenevedanju in lažem vodstva Ministrstva za notranje zadeve. Od njih smo slišali, da pushbacki na Hrvaško ne obstajajo, da je Center za tujce vrhunski hotel in da vsi, ki opozarjamo na nasilje mejnega režima lažemo. Do tisočih uradnih poročil in pričevanj se niso opredelili – to za njih ne šteje kot dokaz, nadzorniki pa naj bi bili “pristranski nevladniki”. Alešu Hojsu, Francu Kanglerju, Jožetu Koncu (direktorju Centra za tujce) in drugim uradnikom smo ob tej priložnosti predstavili sledeče stališče Delovne skupine za azil.
Spoštovani,
4. marca letos so policisti v Dobovi med kontrolo tovornega vlaka, ki je prevažal glino, v enem izmed vagonov našli skritih več tujcev, ki so se na ta način poskušali izogniti mejni kontroli. Razmere v zaprtih vagonih so bile življenjsko nevarne in slovenski mediji so poročali o uspešni reševalni akciji policije, ki da je rešila ljudi pred gotovo smrtjo.
Zakaj so se državljani Iraka, Sirije, Irana in Afganistana, med katerimi je bilo 12 otrok in ena noseča ženska, odločili za tako tvegan podvig? Njihovi odgovori so precej podobni izjavam tisočih drugih oseb, prejetih pri skrivnem prečkanju meje: nikjer niso mogli zaprositi za azil, hrvaška policija pa jih je vztrajno vračala v Bosno. Med vračanjem so jih vsakič pretepli, jim pobrali ves denar in telefone, nato pa jih premočene in izčrpane poslali na peš pot proti Veliki Kladuši.
Ker so omenjeni prosilci za azil sprožili precej krokodiljih solz slovenskih politikov, smo vprašali policijo, kaj se je z njimi zgodilo. Ne boste verjeli, vsi so bili vrnjeni nazaj na Hrvaško! Menda niti eden izmed njih, celo visoko noseča ženska iz Irana, ni zaprosil za azil, niti niso izrazili nestrinjanja z vrnitvijo… čudežno so pozabili povedati, kaj se jim je na Hrvaškem dogajalo in se pustili mirno vrniti. In res, po preverbi smo ugotovili, da jih je Hrvaška po standardno brutalnem postopku vrnila v Bosno, kjer so nato životarili na robu prenatrpanega begunskega taborišča in čakali na nov vlak ali cisterno, iz katere jih bo spet lahko “reševala” slovenska policija.
Ta skupina je izbrana naključno. Lahko bi navedli tisoče drugih primerov prosilcev za azil, ki so menda med prejetjem v prikolicah tovornjakov ali med prečkanjem nevarnih rek in gora vsi čudežno pozabili zaprositi za azil. Več kot 23.000 primerov. Nekateri so ponovili cikel več kot 30-krat. Medtem je sistem mučenja, pretepanja, poniževanja in ropanja prosilcev za azil podivjal do mere, ko so bosanska taborišča videti kot vojaške bolnišnice, polne pohabljenih žrtev policijske agresije, samo v Sloveniji pa je pri prečkanju meje umrlo več kot 20 oseb.
Kakšen smisel naj bi imel ta sistem in kaj v resnici rešuje? Dejansko ne počne drugega, kot da odrešuje slovensko politiko težkih vprašanj. Naše vlade so v množičnih izgonih pač odkrile najenostavnejšo rešitev za migracije: ni človeka, ni problema. Stvar je preprosta – ko policija na meji prejme tujca, presliši morebitno prošnjo za azil, pokliče hrvaške kolege in jim ga izroči po Sporazumu med državama. V skritosti gozdov ne more nihče nadzorovati policijskih postopkov. Tako ostaja število prošenj obvladljivo, politična situacija mirna, vlada pa lahko pokaže Avstriji in Italiji, da pridno varuje šengensko mejo.
Naše vlade pa muči, da ti ljudje kar nočejo in nočejo izpuhteti v zrak! Do zdaj je bila Slovenija v čudoviti situaciji, ko je lahko ohranila čisto vest, saj se zločini proti človeštvu niso dogajajali na njenih tleh. Umazan del odvračanja prosilcev za azil – pretepanje in mučenje – je lahko prepustila Hrvaški, sama pa se je prikazovala kot tista, ki rešuje življenja ljudi.
To poletje pa smo lahko videli, kaj se zgodi, ko sistem hitrega vračanja zaškripa in prosilcev za azil ni možno čez noč potisniti nazaj v temo hrvaških gozdov. Ministrstvu za notranje zadeve očitno kljub milijonom zapravljenih evrov ni v petih letih uspelo zagotoviti normalnih nametitev za prosilce za azil – namesto v človeška prenočišča je policija začela ljudi zapirati v kontejnerje zarešetkanega skladišča v Postojni in jih brez možnosti pritožbe v obupnih razmerah pustila tam čakati po več tednov ali mesecev. Nekaterim je bilo omogočeno podati prošnje za azil, a so bili celo med azilnim postopkom zaprti v zaporu – praksa, ki jo ne izvaja nobena druga evropska država! Nevzdržna situacija je kmalu sprožila poskuse samomorov, proteste in gladovne stavke.
MNZ sicer trdi, da naj bi nov režim pomagal preprečevati zlorabe azilnega sistema, pri čemer gre očitno za nesorazmeren in protiustaven ukrep. A o pravem namenu spregovori kar nekdanji direktor policije Anton Travner, ki v direktivi pravi, da se na ta način “zmanjšuje privlačnost Slovenije za ilegalne prehode”. Namen protipravnega zapiranja je jasen: z brutalnostjo preusmeriti migracijske poti v druge države. A uspešna ni niti v tem, saj se isti ljudje, ki jih je policija poleti zapirala v Center za tujce in vrnila v Bosno, zdaj bolj obupani, bolni in pohabljeni, ponovno vračajo v Slovenijo in znova ponavljajo isti postopek!
Koliko ljudi bomo še pustili umreti, koliko bomo še spustili humanitarne in pravne standarde te države, preden se to sprenevedanje konča? Čas je, da Slovenija prenehala sodelovati pri brutalnem sistemu izgonov v Bosno in začne reševati humanitarno krizo s humanitarnimi metodami. Za to ima naše najbogatejše ministrstvo vsa potrebna sredstva.