Odgovor na članek, v katerem se pobudniki članka čudijo, da se nekoga, ki je tujec in je ŽE odslužil svojo zaporno kazen, izpusti na prostost. Nezaslišano!!! Tujci bi očitno morali ostati zaprti za vedno.
Članek:
“Policija izpustila ugrabitelje Belokranjca iz Centra za tujce”
Odgovor:
Kot pooblaščenka dveh izmed navedenih oseb sem z zaskrbljenostjo prebrala poročanje v članku “Policija izpustila ugrabitelje Belokranjca iz Centra za tujce”, zato želim podati nekaj pojasnil, ki bi morala biti sicer samoumnevna.
Osebam, ki so bile obsojene ugrabitve gospoda Miroslava Moravca, je sodišče izreklo zaporno kazen, ki je bila v skladu s sodno prakso primerna za težo njihovega dejanja. To kazen so že odslužili in s tem poravnali svoj dolg družbi. Ne le to, eden izmed njih je celo napisal javno pismo, v katerem se je oškodovancu tudi osebno opravičil, javnosti pa razkril grozljiv kontekst, ki jih je prisilil v dejanje, katerega sicer vsi obžalujejo. V pismu je razložil, da je bil skupaj s svojima prijateljema predhodno kar devetkrat ilegalno vrnjen iz Hrvaške nazaj v Bosno in Hercegovino, enkrat celo iz Slovenije, vračanje pa je bilo vsakič pospremljeno z brutalnim policijskim nasiljem. Ko so se v paniki odločili za svojo skrajno potezo, je bilo to za to, ker so se želeli na vsak način izogniti ponovnemu vračanju. Povedano drugače: tako imenovani ugrabitelji so bili tudi sami večkrat ugrabljeni s strani slovenske in hrvaške policije, brez postopkov vrženi v kombije, pretepeni, oropani in protipravno deportirani v nehumana bosanska taborišča. Za njih je bilo dejanje na meji, torej ugrabitev, dejanje skrajnega obupa, medtem ko so policijske ugrabitve beguncev dejanje sistemskega rasizma.
Pismo je bilo tudi javno objavljeno in je dostopno v branje: Opravičilo Sloveniji
Po odsluženi kazni pa je za razliko od ostalih kaznjencev te osebe čakal še en zapor: nastanitev v Centru za tujce Postojna, kjer so bili zaprti za nedoločen čas z namenom odstranitve iz države. Tam so bili podvrženi skrajnim pritiskom in poniževanju. Vse z namenom, da se jih sredi epidemije vrne v države, v katerih so bili ogroženi. Vsekakor je šlo za prekomeren ukrep oblasti – zaprti namreč niso bili zaradi svojega kaznivega dejanja, temveč zato, ker ne posedujejo pravih dokumentov in so nezakonito prešli mejo. Spomnimo: nezakonito prehajanje meje ni kaznivo dejanje, temveč lažji prekršek, v primeru prosilcev za azil (kar so omenjene osebe bile), pa niti ne prekršek, temveč pravica, zapisana v Ženevski konvenciji.
V Centru za tujce so trpeli za hudimi duševnimi stiskami, ki si jih večina državljanov, tudi tistih v zaporih, težko predstavlja. Omamljalo se jih je z velikimi dozami pomirjeval. Sledilo je samopoškodovanje in poskusi samomora, v katere jih je silil nevzdržen položaj, ko svobode kar ni bilo na vidiku, kljub temu, da so zaporno kazen že odsedeli in so svoje dejanje obžalovali. S strani policije so bili deležni skrajnega šikaniranja, eden je bil celo obtožen, da je podtaknil požar, zaradi česar je bil zaprt v samico (drugi izmed osumljenjcev je bil v samici tudi brutalno pretepen s strani policistov, kar je policija tudi potrdila in kar preiskuje Varuh človekovih pravic). Ker podtikanja požara policija ni z ničemer dokazala, kljub temu da so v vseh prostorih nameščene kamere, je Upravno sodišče njihovo odločbo o strožjem policijskem nadzoru odpravilo in Policija ju je morala izpustiti iz samic.
Po več mesecih bivanja v takih nehumanih ramerah in poniževanju je Alžirija znova zavrnila popolnoma iracionalni poskus deportacije svojih domnevnih državljanov sredi epidemije. In Zakon o tujcih veleva, da v takšnih primerih, ko deportacija ni izvedljiva, omejitev gibanja na Center za tujce ni več primeren ukrep. Primernejši je institut začasnega zadrževanja na področju Republike Slovenije, ki tujcu omogoči bivanje na prostosti, ne pa tudi delovnega dovoljenja ali katere izmed socialnih pravic do denarne podpore ali namestitve. Osebe so bile torej izpuščene na podlagi odobritve začasnega zadrževanja. V praksi to pomeni, da so bili vrženi na ulico. Policija pa je kmalu za tem začela izvajati nadzor nad slovenskimi državljani, ki so se ponudili, da tem osebam nudijo zavetišče v svojih domovih.
Verjamem, da tako novinarji 24ur kot tudi gospod Moravec in njegov odvetnik ne zagovarjajo časovno nedoločenih zapornih kazni. Verjamem pa tudi, da imata gospod Moravec in njegov odvetnik Jožef Klavdij Novak interes Moravčeve strahove in skrbi zaradi travmatičnega dogodka kar čimbolj medijsko izpostavljati, saj bo šlo to v prid gospodovi tožbi proti državi, od katere zahteva 45.500 eur odškodnine. Morda pa bo njegovi tožbi bolj prišla v prid informacija, da je poskušala država preko svojih kriminalističnih služb za usluge novačiti njegovega ugrabitelja, mu podarila telefon in mu naročila, da naj dela zanjo kot ovaduh.
Zana Fabjan Blažič
Delovna skupina za azil