
Če se sprehodite po arhivu RTV dnevnika, lahko opazite ponavljajoče se novice vse od začetka 2000ih: “Azilni dom poka po šivih”, “Aktivisti opozarjajo na nevzdržne razmere v azilnem domu”, “Azilni dom odgovarja na očitke o prenatrpanosti”…. Ja, kmalu bomo praznovali dvajset let nedelujočega azilnega sistema. In ob tem, da je Slovenija med državami, ki ima najmanj prosilcev za azil v Evropi, ji v dvajsetih letih ni uspelo urediti osnovnih bivanjskih kapacitet. Dvajset let se ta okorni sistem ukvarja sam s sabo in se kotali iz ene “krize” v drugo. Žrtve so seveda prosilci in prosilke za azil.
Kot je ob nedavnem škandalu v intervjuju za RTV poudarila naša članica Zana Fabjan Blažič, ne smemo biti presenečeni, če se v zaporniških razmerah razvijejo zaporniške prakse. Azilni domovi so organizirani kot nekaj med zaporom in avtobusno postajo – prostor, kjer so begunci najprej natrpani v zaprte oddelke brez izhoda (menda zaradi preprečevanja zlorab azilnega postopka), nato pa prepuščeni lastni iznajdlivosti (in ponudnikom tihotapskih storitev), da najdejo pot ven iz te države, ki jih obravnava kot živino. To je že samo po sebi recept za katastrofo. A da bi bila mera polna, azilni sistem v vseh teh letih in ob vseh prejetih sredstvih ni zmogel niti toliko razširiti svojih kapacitet, da bi lahko varno in udobno namestil nekaj sto ljudi v primeru porasta prošenj. Kot se kaže vsa ta leta in kot je pokazala nedavna katastrofalna odzivnost na ukrajinske begunce, se ob vsakem novem povečanju prošenj ljudje znajdejo v prenatrpanih sobah, spijo na hodnikih, v kontejnerjih in v kletkah. Vodstvo se očitkom vedno izmika z ljubkimi preimenovanji svojih bivanjskih rešitev – kletke so poimenovali “zunanji atrij”, kontejnerji pa so “bivalne hiške”.
Begunci in aktivisti pa tudi že tretje desetletje opozarjamo, da tak sistem nastanitev ni primeren in da obstajajo številne boljše alternative. Večkrat smo že predlagali, da je potrebno opustiti koncentrirano, na pol zaporniško obliko sprejema in urediti samostojno, razpršeno naseljevanje ljudi že od prvega dne. Podoben sistem lahko vidimo takoj za našo mejo v Trstu, kjer ob bistveno večjih številkah beguncev ni podobnih taborišč in z njimi povezanih kriz. Prav tako je potrebno že od prvega dne ljudem omogočiti dostop do dela, šolanja in osnovnih javnih storitev. Koliko desetletij še, preden bodo na MNZju to doumeli? Čas za spremembo vodstva na Uradu za integracijo, čas je za infrastrukturno in kadrovsko prenovo azilnega sistema.
Nazoren prispevek o razmerah na RTV Dnevniku: https://4d.rtvslo.si/arhiv/dnevnik/174889274
Videoposnetek “zunanjega atrija” na portalu Tukaj smo: https://fb.watch/ex_t4G9Avd/
Leave a Reply